Lara Paukovič  |  ilustracija: Maja Kastelic

4. 4. 2020  |  Kultura

Domače knjižnice v času karantene

Izolacija in pomembnost domačih knjižnih polic

Tistega, ki že v osnovi ni ljubitelj knjig, karantena bržkone ne bo pripravila do tega, da se začne kar naenkrat ozirati naokoli za zanimivim čtivom, navdušenci nad pisano besedo pa si preživljanje časa za štirimi stenami brez literature težko predstavljamo – posebej pa tisti, ki živijo sami. Knjige so uteha sredi trenutne informacijske prenasičenosti, ki sproža paniko, nelagodje, tesnobo; v trenutkih zdravstvene, politične, ekonomske krize marsikdo ne ve več, kam naj se obrne po informacije in nasvete. V svetu fikcije smo vsega tega osvobojeni – toda knjižnice in knjigarne so zaprte (spletne knjigarne zaenkrat še obratujejo), kar pomeni, da smo pri tem, kaj bomo brali, odvisni pretežno od lastnih knjižnih polic ali polic prijateljev in znancev, če so te bolj polne kot naše. V prednosti so tako tisti z založenimi domačimi knjižnicami.

Revija Outsider je pred kratkim izdala knjižico Domače knjižnice, v katerih je predstavljenih nekaj takšnih posameznikov: Adela Železnik in Marijan Rupert, Tina Košir, Janez Lajovic in Majda Dobravec Lajovic, Zora Stančič, Tina Mahkota, Maja Bogataj Jančič, Zdravko Duša, Manca G. Renko in Luka Mesec ter Tanja Radež, ki publicistki Agati Tomažič in fotografu Joštu Franku pripovedujejo o svojih bralnih navadah, odnosu do knjig, ljubezni do pisane besede.

Urednik Miloš Kosec v uvodu v knjigo sicer zapiše, da so domače knjižnice pravzprav luksuz – sploh v luči nepremičninske krize si lahko prostor v stanovanju samo za knjige privošči vse manj ljudi. Že do spodobnega stanovanja je vedno težje priti, kaj šele do lastne knjižnice. »Metri knjig so poceni. Kvadratni metri, na katerih jih lahko shranjujemo, pa so vedno dražji. Zakaj bi jih namenili knjigam, ki jih le redko primemo v roke? Poleg tega naša doba zahteva čiščenje vsega odvečnega: z izkoristkom notranjega potenciala je enako obsedena kot izkoristkom žafranasto dragih kvadratnih metrov, zato je vrhunec razkošja danes bleščeče prazna dnevna soba, ne pa s sledmi bolj dekadentne preteklosti napolnjen kabinet. Prostorska potratnost knjig, ki se upira hitri in učinkoviti uporabi, ima namreč v sebi nekaj ne takoj očitnih sledi hedonizma,« razmišlja Kosec. Vseeno pa se pogled na domače knjižnice spremeni, ko je dostop do zunanjih onemogočen. Tudi tisti, za katere je bila domača knjižnica do zdaj bolj statusni simbol kot kaj drugega, so morda prvič hvaležni, da imajo vse te knjige na dosegu roke. Nekatere sodelujoče v knjigi Domače knjižnice smo zato vprašali, ali so se v dneh karantene kaj bolj povezale s knjigami na svojih knjižnih policah, pa tudi, ali menijo, da bo situacija, v kateri smo se znašli, kaj dvignila zavest o pomenu branja in pomembnosti domačih knjižnic, posebej v kriznih časih.

Zora Stančič, vizualna umetnica

V normalnem življenju so knjige doma iz različnih razlogov, ene so kupljene, druge podarjene, tretje s podpisi avtorjev, spomin na kraje, kjer si jih kupil, nekaj strokovnih s podčrtanimi stavki ... Več ali manj so v stanovanju iz potrebe in za vsak slučaj. In zdaj je ta slučaj tukaj, ko so vse knjižnice zaprte. Ravno zadnjič sem pomislila: kaj berejo tisti, ki doma nimajo knjižnice? Ne tisti, ki si knjig iz različnih razlogov ne morejo kupiti, temveč tisti, ki nergajo zaradi prahu, prostora, ki jih knjige zavzemajo, nereda, ki jih delajo … že res, da imamo računalnike in televizijo, ampak ves dan buljiti v ekran je naporno in prav nič zdravo za oči, živce in mentalno zdravje.

Sama si ne predstavljam, da knjig ne bi imela doma. Predvsem so zame pomembne strokovne knjige, ki so sedaj, ko pedagoško delo izvajamo na daljavo, nepogrešljive. Seveda pa je najbolj vznemirljivo brati nove knjige in na srečo sem tik pred karanteno v Beogradu kupila štiri nove. Če bi vedela, da bo trajalo tako dolgo, bi jih kupila veliko več. Poučno pa je prebrati dobro knjigo večkrat, v različnih obdobjih življenja in verjamem, da iste knjige v teh okoliščinah razumemo zelo drugače. Upam, da se bomo iz vsega tega tudi kaj naučili in knjige nam pri tem lahko samo pomagajo.

Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za intelektualno lastnino

Že vse od izbruha koronavirusa na križarki Diamond Princess mrzlično prebiram novice in članke o virusu, ki jih najdem na spletu. Eno samo brskanje, prebiranje, poslušanje video predavanj in spet brskanje in prebiranje. V tistem času knjig niti povohala nisem. Ni bilo časa. Mogoče samo za poezijo: pesem na dan prežene sivino stran. Z uvedbo karantene in z njo dela od doma sem s prebiranjem in brskanjem novic nadaljevala, ob tem pa precej neučinkovito opravljala delo od doma, ki se kar nabira. To, da imamo kar naenkrat veliko več časa, se mi zdi en velik mit. Možgani so brleli in brleli in skoraj pregoreli.

Zato sem morala pobegniti. Odklopiti misli. In tudi tokrat me je rešila knjiga. Zgodba, ki je razmišljanje in strahove o resnični prihodnosti zamenjala z zapleti in preobrati literarnih junakov. Pobeg v svet domišljije mi je pomagal, da so tudi strahovi o resnični prihodnosti postali manjši. Na domačih knjižnih policah me, hvala bogu, čaka še kar nekaj neprebranih knjig in tako še več priložnosti za potovanja v svet domišljije. Socialna omrežja pa so zdaj po nujnem dekretu na minimumu.

Tina Košir, voditeljica in publicistka

Moja domača knjižnica je precej skromna: obsega samo tri knjižne regale, ampak za kaj več v najemniškem stanovanju, kjer stanujem, ni prostora. Med selitvami v preteklem desetletju je bilo vedno najtežje vprašanje, katere knjige bodo šle lahko z menoj in katere bodo morale poiskati nov dom kje drugje, precej knjig pa imam tudi na elektronskem bralniku. Vseeno se na policah najdejo tudi še neprebrane knjige, nekatere berem v tem času. Vsako jutro preberem kakšno pesem zelo ljube mi ameriške pesnice Mary Oliver iz njene zbirke Devotions, to je čudovit uvod v dan. Pa tudi ponovno listam po že prebranih knjigah, spet prebiram podčrtane odlomke.

Ena mojih najljubših je Pretrgano življenje Etty Hillesum, Judinje, ki je umrla v koncentracijskem taborišču, od koder je pisala: »Ni mi do tega, da bi postala kronist grozodejstev. To bo počelo dovolj drugih. Pa tudi kronist senzacij nočem postati. Hočem prebivati v žarišču tistega, kar se ljudem zdi strašno, da bi tudi od tam pričevala, kako je življenje lepo.« (prev. Martina Soldo, Modrijan 2008)

Ideja, da bi se v krizni situaciji zopet začeli zavedati pomena domačih knjižnic, sicer zveni lepo, me pa, iskreno povedano, spreleti srh, če pomislim, da bi brali samo še ali predvsem tisti, ki imajo dostop do domačih knjižnic. Domača knjižnica je pravzaprav velik luksuz. Pomeni, da imaš dom, verjetno lastniški, vsekakor dovolj varen, stabilen in prostoren, da si si v njem lahko ustvaril knjižnico, kar se tudi ne zgodi čez noč, ampak je vseživljenjski projekt. V kriznih časih samoizolacije, ko smo zaprti vsak v svojo zasebnost in tako izrazito privilegirani tisti, ki jo lahko doživljamo kot prijetno ali vsaj znosno, bi si želela, da bi se dvignila predvsem zavest o javnem dobrem, o pomenu skupnosti in vključujočih javnih sistemov, ki bi bolje podpirali in opolnomočevali tudi na različne načine ranljive in marginalizirane skupine. Za tiste, ki bi si domačo knjižnico lahko privoščili, pa si je do zdaj niso, ker pač ne berejo radi, pa močno dvomim, da se bodo v karanteni »spreobrnili«. Bom pa seveda zelo vesela, če bodo prihodnje študije o vplivu korona krize na bralno kulturo pokazale, da se motim.

Tina Mahkota, prevajalka

Domača knjižnica mi je v dneh, tednih, ko ostajamo doma, prijetna in zanesljiva družabnica. Moja prva misel je bila: O, kaj vse lahko zdaj znova preberem! In – kaj vse lahko končno preberem! Na policah je namreč še veliko še nikoli odprtih knjig. Toda moje delo na domu in osnovnošolka, ki se trenutno šola doma, ni kombinacija, ki bi nudila bistveno več časa za branje kot sicer, kaj šele za kakšno preurejanje knjig, brisanje prahu, zlaganje s polic. Zato pa s toliko večjim veseljem vsakih nekaj dni pripravim kup knjig za starejšo sosedo v stolpnici, ki je strastna bralka in obiskovalka knjižnic, kamor zdaj ne more.

Trenutni poskusi spodbujanja branja, nizanje naslovov, seznamov, idej, kaj brati in si lajšati osamo in tesnobo v teh časih, so gotovo hvalevredni. Bojim pa se, da prav veliko učinka na hlastanje po branju med Slovenci, kaj šele, da bi pospeševalo kupovanje knjig, v času po koroni ne bo imelo. Zaradi krize bo kupna moč še manjša, izdatki za kulturne dobrine ne bodo na vrhu prioritet. Bom pa zelo vesela, če se motim. Trenutno ne poznam podatkov, če se je (in za koliko) v času virusa povečalo nakupovanje v spletnih knjigarnah. Morda bi veljalo velikodušne geste, zdaj so na spletu namreč na voljo številne zastonj e-knjige, filmi, gledališke, operne predstave, ogledi galerij, koncerti, opremiti s sporočilom in pozivom, da ustvarjalci, umetniki, producenti upamo, da nam bodo bralci in občinstvo ostali naklonjeni in zvesti tudi, ko bo najhujše za nami.

Članek je nastal v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo, ki v teh dneh s kampanjo #domacebranje opozarja tudi na pomen domačih knjižnic v kriznih (in nekriznih) časih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.