The Strokes: The New Abnormal

+ + + +

Člani newyorške zasedbe The Strokes so bili na prelomu tisočletja – po izidu izjemnega prvenca Is This It? – pompozno okronani za »rešitelje rocka«. Z obuditvijo vintidž art rock zvoka s konca sedemdesetih let, s spogledovanjem z estetiko newyorškega postpunka in z neobremenjenim garažnorockovskim brenkanjem v maniri najstniških samoukov so postavili temelje za vzpon novega vala »indie rock« bendov – žanra, ki so ga lastnoročno redefinirali. Sledila je še ena odlična plošča, Room on Fire, ki so ji nekateri sicer očitali, da zveni kot kopija prvenca, a več kot očitno je šlo za zvok, po katerem se Strokesi odlikujejo. Naslednjih petnajst let so se od njega zavestno oddaljevali, vendar za radikalne slogovne spremembe niso bili dovolj zreli, zato je kakovost njihovih studijskih izdelkov čedalje bolj nazadovala. Zadnji dve plošči sta bili zgolj plod pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je zasedbo silila v ponovne izdaje, in to čeprav je bila brez pravega navdiha in izvirnih zamisli, njeni člani pa so bili glede slogovne vizije čedalje bolj nekompatibilni. The New Abnormal, prva plošča po sedmih letih, deluje kot zasedbin popravni izpit.

Prvi del zveni, kot bi se The Strokes zavestno vračal h koreninam: kakor da bi skupini uspelo ustvariti album, ki ga baza oboževalcev čaka že tako dolgo, da je nad visokimi pričakovanji že skoraj obupala. Starega psa očitno res ne moreš naučiti novih trikov, mu gredo pa stari izjemno dobro od rok. A če bi band po tako dolgem zatišju posnel le hommage svoji čislani preteklosti, bi mu očitali, da zgolj jaha val stare slave, zato je bil The New Abnormal potreben nekakšnega zasuka. »Svežino« je našel v spogledovanju z baladnim synthpopom osemdesetih let, v katerem pa se, kot je v preteklosti že nekajkrat dokazal, ne znajde tako dobro kot v surovem garažnem rocku. Dobršen del plošče zveni, kot ne bi bil napisan za The Strokes, temveč za stranski projekt zasedbinega frontmana Juliana Casablancasa, zato izdelek deluje nekoliko nekonsistentno. The Strokes bi se moral ponašati s svojimi izjemnimi kitaristi, namesto tega pa se ti pogosto brezciljno potapljajo v baladno nostalgijo po osemdesetih.

Toda tudi med skladbami, ki se ne sklicujejo na zasedbina zlata leta, najdemo nekaj biserov: žareča Casablancasova karizma prepriča celo pri medlejših skladbah. Morda se je kemija med člani zasedbe ponovno vzpostavila, ker so se osvobodili okovov pogodbenih obveznosti do RCA, morda so preprosto potrebovali daljši premor: The New Abnormal zveni nekako tako, kot bi pred petnajstimi leti morala zveneti tretja plošča, a očitno je zasedba, da je ponovno našla navdih, potrebovala mučno epopejo diskografskih spodrsljajev. Zdaj je končno obudila mladostniško ustvarjalno moč in dokazala, da se v zgodovino rocka ne bo zapisala zgolj zaradi revolucionarnega prvenca.