Izoblikoval ga je Zahod

»YO. Bi naredila fotoshoot? Vem, da načeloma fotkaš zgolj puste pokrajine in zapuščene stavbe, a to je pravzaprav popolno, saj želim, da me obravnavaš, kot bi bil zgolj rekvizit. Fokus naj ne bo na meni, temveč na pokrajini.« To je zasebno sporočilo, ki ga je Dino Kužnik na Instagramu prejel od enega najpomembnejših ameriških raperjev zadnjega desetletja. Tyler, The Creator, letošnji prejemnik grammyja za najboljši hiphop album leta, ki smo ga tudi v Mladininem glasbenem uredništvu brez pomislekov uvrstili v ozek izbor plošč leta, je na portalu Tumblr zasledil nekaj del enega najvidnejših slovenskih fotografov mlajše generacije, ki živi in ustvarja v Združenih državah Amerike. Čeprav se Kužnik na svoje fotografske ekspedicije po zahodni obali vedno odpravi sam – kar ima nanj terapevtski učinek, saj se tako meditativno umakne od newyorškega vrveža –, je za Tylerja naredil izjemo. Usedla sta se v avto in se odpravila na neskončne kalifornijske puščavske ceste – ceste, ki jih Kužnik zelo dobro pozna, saj je na njih, odkar je leta 2013 odvihral čez ocean, iznašel svoj značilni umetniški izraz. Izoblikoval ga je Zahod, kot poudari že naslov njegove prve knjige fotografij Shaped by the West, ki je te dni pri ameriški založbi Aint-Bad izšla že v drugem ponatisu, saj je bil prvi nemudoma razprodan.

Zahod ga je pravzaprav oblikoval že dolgo pred tem, ko je kot grafični oblikovalec s trebuhom za kruhom odpotoval v ZDA. Ker je bil v otroštvu obkrožen z ameriško kulturo – s punk rockom, skejtanjem, risankami na Cartoon Networku in hollywoodskimi filmi –, je v San Francisco prispel z naivno predstavo o ameriškem snu, ki, kot pravi, »iz leta v leto čedalje bolj razpada«. O tem poetično priča tudi narativno sosledje fotografij, objavljenih v knjigi Shaped By the West: »Začnem z idealizirano, romantično vizijo ameriškega Zahoda, z estetiziranimi, pravilnimi fotografijami lepih prizorov zahodne pokrajine. Ta vizija se s fotografijami prizorov čedalje bolj opustošenih, pozabljenih in zapuščenih krajev postopoma preobrazi v bolj realistično podobo Amerike. Spoznal sem namreč, da je lepota, ki sem jo sprva prepoznaval in občudoval, zgolj fasada. Ta skriva bedo, ki je nekakšna kolateralna škoda agresivne kapitalistične mašinerije.«

V ZDA je prišel predvsem kot oblikovalec, v prostem času pa je ves čas škljocal z analognim fotoaparatom. Ni pričakoval, da bo to postala njegova primarna kariera. Sprva je sledil šoli ulične fotografije Magnum, med potovanji po Kaliforniji pa se je od te začel oddaljevati in organsko prešel v fotografiranje pokrajine. In prav objave fotografij, ki so nastajale med road tripi po Arizoni, Nevadi, New Mexicu in Kaliforniji, so na družabnih omrežjih ustvarile hajp, s katerim je sčasoma zgradil prepoznavno ime. Prelomna točka je bila, ko je bil leta 2017 na Sony World Photography Awards, enem najbolj referenčnih fotografskih natečajev, v kategoriji »landscape photography« uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Od tedaj je doseg njegovih del eksponentno naraščal: seznam svetovno znanih publikacij in spletnih portalov, ki so objavile njegove fotografije, je resnično zajeten. Na Instagramu ima danes že več kot šestdeset tisoč sledilcev, razstavljal je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu, Arlesu in Londonu, kjer so bila njegova dela razstavljena skupaj s fotografijami Martina Parra, ki ga ima Dino za enega svojih redkih idolov. Čeprav Kužnikova dela mnogi primerjajo s šolami fotografije, kot sta New Topographics in Americana, se v svojem ustvarjanju nikoli ni neposredno skliceval na omenjeni šoli. Njegova fotografska pot je le organsko in nenačrtovano zavila v smer, ki je obrodila sadove, podobne njunim stvaritvam: »Zaradi uporabe analognih fotoaparatov, zaradi pastelne barvne palete in subjektov ameriškega zahoda so prisotne očitne vzporednice z deli fotografov, kot je denimo Steven Shore, a pravzaprav sem ves čas ustvarjal v lastnem izoliranem mehurčku, v katerem me ti specifični avtorji niso neposredno navdihovali.

Največji vpliv na kompozicije, ki spominjajo na šolo New Topographics, je imelo dejstvo, da je bila v času, ko so ta dela nastajala, moja primarna umetniška dejavnost grafično oblikovanje. Kompozicije so bile zato zelo organizirane in simetrične, a zdaj, ko se bistveno manj ukvarjam z dizajnom, se od tega oddaljujem, saj svet vidim z drugačnimi očmi.«

Sprva je živel na zahodni obali, v San Franciscu, pozneje pa se je preselil v New York. Kot pravi, je življenje v tovrstnih mestih v nekaterih pogledih še dodatno okrepilo iluzijo čudovite Amerike, ki ga je nekoč slepila, na solističnih fotografskih ekskurzijah pa je Združene države spoznal v pravi luči: »Iz mehurčka liberalnih, kvazirazsvetljenih velikih mest sem prestopil na temno stran, ki ni predstavljena v filmih, s katerimi sem odraščal. Spoznaš ljudi, ki si ne morejo privoščiti dostojnega zdravstva, družiš se s prijatelji, ki so zaradi univerzitetne izobrazbe zadolženi za naslednjih nekaj desetletij. Vidiš kraje – denimo rezervate Indijancev – kjer so vsi obsceno debeli, saj v radiju stotih kilometrov ni trgovine, kjer bi lahko kupili svežo zelenjavo ali kakršnokoli zdravo hrano. Vidiš hiše, pred katerimi je parkiranih milijon razpadlih ‘big-motor’ avtomobilov, vidiš naravne spomenike, ki so predstavljeni kot ceneni zabaviščni parki. Vse je tako podrejeno kapitalizmu, da iz estetizirane idealizacije postopoma prehajam v dokumentacijo krute resničnosti.«

Ker pa se načelno izogiba trendom, je pri izbiri fotografskih subjektov – tudi takrat, ko dokumentira skrb zbujajoče posledice kapitalizma – pazljiv. »Trenutno je izjemno priljubljeno ustvarjati družbenokritične in aktivistične fotografije, portretirati deprivilegirane manjšine in podobno, zato se bom še naprej posvečal neportretni fotografiji, s katero sem se doslej predstavljal javnosti.«

A tudi če gre za podobe pokrajine in arhitekture, na katerih ljudje niso prisotni, Kužnik pravi, da »ta dela vsebujejo toliko mene, da so pravzaprav kot avtoportreti, kot nekakšni selfiji«. Zato se je – v kombinaciji z zagonom, ki ga je dobil zaradi dela s Tylerjem – odločil, da bo v prihodnje še naprej ustvarjal portrete glasbenikov, a jih bo zakamufliral v podobe pokrajin in arhitekture: »Delo s Tylerjem je v meni vzbudilo zamisel, da lahko tudi ljudi ovekovečim v kontekstu neportretne fotografije, da so torej prikazani – kot se je izrazil Tyler – kot nekakšni rekviziti. S tem moje fotografije postanejo kot platno, kot nekakšen ’template’, v katerem se lahko občasno naseli tudi kakšen človek.«

Kontrast romantičnim podobam Amerike je že v prvem delu fotoknjige, ki jo je oblikoval Emil Kozole, krovni član oblikovalskega kolektiva Ljudje, konceptualno vzpostavil z objavo dokumentov, s katerimi se je spopadal v procesu prijave za vizum. »S Kozoletom sva dobila zamisel, da bi s prikazom mučnih birokratskih zapletov lahko vzpostavila nazoren kontrast lepim podobam idealizirane Amerike. Knjiga, katere naslovnica je oblikovana kot potni list, je tako pravzaprav prispodoba poteka mojega življenja v ZDA oziroma mojega doživljanja te države.« Zaključek knjige pa je kljub vsej črnogledosti zaznamovan z optimizmom: s fotografijo odprtih vrat v arizonsko puščavo in s scanom umetniškega vizuma, ki mu je bil odobren za naslednja tri leta bivanja v ZDA.