Umberto Tommasini: Kovač anarhist

+ + + + +

Zgodovina iz prve roke.

Kaj lahko o svojem življenju pove kovač v Trstu, ki je živel med letoma 1896 in 1980? Danes izdajajo spomine zvezdniki, direktorji, advokati, igralci, politiki, politični zaporniki, navadni fizikalci še v romanih in filmih ne nastopajo več. Kovač Tommasini tudi ni naredil kariere, kot jo je njegov vrstnik Josip Broz. Toda jekleni mož ima kaj povedati. Koval je železo in bil nejevoljen nad občutkom, da ga izkoriščajo. Ravnal je kot komunistični revolucionarji pred Oktobrom – zbiral in prebiral je knjige. Ne zato, da bi se zabaval ali si slikal svetle nade, ampak da najde smisel svojega bivanja. To je bil anarhizem, ki pa ga ni pritegnil kot teorija, temveč kot praksa. Torej stavke, pretepi, izdajanje letakov, časopisov in – metanje bomb. Tu je bil mojster, znal je narediti in še bolj zalučati lahko bombo, ki je razgnala vitrino prodajaln, za las se ji je izmaknil sam Benito Mussolini. Ko je v Italiji zavladal fašizem, se je še naprej tolkel s črnosrajčniki. Končal v zaporih, bil za pet let konfiniran na otočku južno od Sicilije, potem emigriral v Francijo, se poročil, a vmes skočil na pomoč španski republiki, kjer so mu po življenju bolj stregli komunisti kot frankisti. In potem v njegovi drugi svetovni vojni še ena ponovitev zaporniških let, po vojni pa spet kovač, anarhist, urednik tja do svojega konca. Delo, ki ga prežemajo vedrina, trmoglavost, lucidnost in odkritost.

Kjerkoli se znajde, bo zmeraj sledil anarhističnim idejam, naj se tolče z buržuji, fašisti ali titoisti. Vmes opazuje ter v spominu beleži politično zgodovino 20. stoletja. Je mož posebnega kova: v otroštvu se jih pet stiska v sobici, da bi iz največje sobe napravili knjižnico, ki je pred prvo vojno salon anarhistov. V španskih jarkih snuje besedo, s katero bi poimenovali vodjo svoje enote. Poveljnik, implicira oblast, ne, rekli mu bodo – odgovorni. Dosledni upornik zoper red, najsi bo taboriščnik, begunec, kovač ali politični aktivist.