Rekviem za republiko

Vlado Miheljak

3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Zastraševanj se ne bojim. Na koncu vedno zmaga resnica.«
— Matej Tonin, Delo, 30. 6. 2020

»Če hočeš zmagati, ne smeš izgubiti.«
— Otto Grunf, lik v stripu Alan Ford

1. slika: Prolog
Ko je bila konec osemdesetih let skupna država že precej načeta, nagnita, ne pa še razpadajoča, sem v Mladini resignirano napisal približno takole: Alternativa in perspektiva dežele in družbe je slaba. Ali ostanemo v avtoritarnem, trdorokem jugoslovanskem režimu, ki ga z retrogradnimi akcijami in ob asistenci JLA utrjuje Milošević, ali pa pobegnemo v deželico podalpskega kiča, zaprtosti, zadrtosti, golšavosti ..., kakršno pač poznamo z razglednic avstrijskega in bavarskega podeželja. In trideset let pozneje se je zgodil najslabši možni scenarij. Lezemo nazaj (pravzaprav naprej) v avtoritarno vladavino in hkrati v kraljestvo provincialne, predmoderne estetike in čitalniškega patosa 19. stoletja.

2. slika: Zasedba prestolnice
Ne spomnim se, da bi bila Ljubljana sploh kdaj tako ograjena, pregrajena, zagrajena, kakor je bila v sredo, 24. junija. Sprehod po okupiranem mestu je bil šokanten, a nadvse poučen. Nisem namreč vedel, da ima slovenska policija toliko maric, in nisem vedel, da ima tolikšno količino opreme za robocope, ki jih je brez potrebe in brez smisla ure in ure skupaj s konji pacala in kuhala na popoldanski pripeki. Center Ljubljane ni bil samo pretirano zaščiten, čeprav je raper Zlatko dokazal, da tudi luknjičavo, ampak so bili zablokirani mostovi, trgi, nabrežja in ulice vsega ožjega središča. Tako zelo ne zapirajo in ne varujejo niti Davosa ob zasedanjih svetovnega ekonomskega foruma. In to v Ljubljani, ki se bo vpisala na evropski zemljevid z najbolj miroljubnimi, nenasilnimi množičnimi protivladnimi demonstracijami sodobne Evrope. A to očitno moti vladno koalicijo, ki skuša na vsak način zanetiti konflikt s policijo in po novem tudi z vojaki.

3. slika: Napad na JNA i tekovine revolucije
Slučajno sem se, na repu protestne povorke, znašel pred arkadami Drame, ko so protestniki po besedah Tonina napadali častno gardo. Popolna izmišljotina! Nedogodek. Vse sem videl iz neposredne bližine in ni res, kot je trdil Tonin, da so popisovali (množinska oblika!) kombi in da je bila medtem škoda tudi sanirana. Ni bilo česa sanirati, ker ni bilo nobene škode. Resnica je, da je en mimoidoči s kredo nekaj napisal na steklo zadnjih vrat kombija, in še preden sem uspel prebrati kaj, je drugi protestnik z roko pobrisal napisano in prvega odvlekel s prizorišča. Ko so potem gardisti na hitrico odšli iz nevarovanega območja proti ograji, so trije, morda štirje protestniki kričali nekaj kot »izdajalci« in »služite lopovom«. Drugi mimoidoči protestniki so izražali negodovanje nad zmerjavci in nobenega pljuvanja ni bilo. Tudi gardisti so to zanikali. Nasprotno: pred tem je šlo več tisoč protestnikov mirno mimo. Znašanje nad častno četo SV je sicer nesmiselno, a Tonin bi se moral zamisliti, kaj se je pred tem dogajalo. Nekdo na ministrstvu in v vrhu policije zapove, da je treba zagraditi vse središče mesta, policiji naročijo nadlegovanje a priori »sumljivih« sprehajalcev še pred zborovanjem, potem pa mislijo, da se ne bo nihče vtaknil v uniformirane gardiste, ki so jih »pozabili« za varovalno ograjo. Hja, ko so se ameriški vojaki vračali iz Vietnama brez nog, brez rok, brez jajc, slepi, gluhi, psihično zlomljeni ... so jih na letališčih pričakali mirovniki in jih zmerjali, pljuvali, kljub temu da so se borili za »domovino«. Dvakrat žrtve, dvakrat žrtvovani. Menim, da bi se Tonin, če bi imel kaj modrosti, moral najprej opravičiti prebivalcem prestolnice za perverzijo na proslavi in okrog nje.

4. slika: Ograjena cirkuška maneža
Tako zagrajena je bila Ljubljana tudi zato, da so lahko postavili koridorje za prihod politikov iz parlamenta in vladne palače na prizorišče proslave. Spominjali so na jeklene koridorje iz zverinjakov v ograjeno manežo. Manjkalo je edino cirkuško občinstvo. Pravzaprav se je uresničila perverzija demokracije v prispodobi filozofa Hinricha. Pač, spodaj na tleh demos oz. ljudstvo, zgoraj, na nebu -kratia oz. oblast. Konkretno: na Prešernovem trgu ljudstvo, na Kongresnem trgu ograjena in osamljena oblastna elita.

5. slika: Trije dokazi o obstoju boga
15. maja je ves dan deževalo, okrog pol sedmih se je nebo nad Ljubljano odprlo in privabilo na ulice tisoče protestnikov. Enako je bilo 5. junija. Nasprotno pa je bilo 24. junija ves čas, tudi med kontraproslavo, lepo, toplo vreme. Ko so nekoliko pozneje Kongresni trg posedli uradni povabljenci na proslavo brez tradicionalnih praporščakov, daleč od ljudstva, se je ulilo. In videli smo redek prizor. Vrhovni poveljnik v strumnem koraku pregleduje častno četo z dežnikom v roki(!). Ob njem pa gre, kot v ameriških filmih, agent s črno kravato in balistično zaščitno zaveso v roki (ali kakor se pač temu reče). Groteskno! Edina realna grožnja in nevarnost za našega predsednika je bil dež, ki bi mu pokvaril frizuro. Zato bi bilo dovolj, če bi za varnost predsednika kakšen agent odprl dežnik nad njegovo glavo. A kakorkoli, te deževne muhe so ne le očiten dokaz o obstoju boga, ampak tudi dokaz, da je bog na strani ljudstva.

6. slika: Neonacisti v rumenih jopičih
Če so ob strumnem nacističnem salutiranju enega od Janševih podpornikov še skušali relativizirati neonacistično ozadje, se je pozneje razkrilo: Janševi rumeni jopiči so neonacisti s priimki in imeni. Žana Mahniča so prevzeli, češ da so osvobodili Prešerna. Andrej Rozman Roza pa jih je spodbujal, da naj, če že stražijo Prešerna, deklamirajo kakšno njegovo delo. Ni šlo. Vsa besedila so pozabili. Saj veste, trema, pa to ...