Brezzakonje

Heni Erceg

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Hrvaška

Na volitvah je le s težavo zmagal, pa vendar se vede, kot da je boga prijel za brado, sklenil je dogovor s predstavniki manjšin v parlamentu in za podpredsednika vlade celo imenoval Srba. S tem je predsednik hrvaške vlade domnevno pokazal svoj evropski, liberalni obraz, v resnici pa mu brez osmih manjšincev sploh ne bi uspelo skrpati vlade. Z dvigom 76 rok v parlamentu – to je pomenilo, da na seji ni smel manjkati prav nihče – si je končno zagotovil oblast, novo-staro, z le komaj opaznimi kozmetičnimi popravki, recimo z zmanjšanjem števila ministrstev. Ni pa si drznil, čeprav je to napovedoval, razpustiti nepotrebnega in dragega ministrstva za branitelje, saj se ve, kako bi se odzvali veterani, če bi ostali brez institucije, ki bo najverjetneje še sto let bdela nad njihovimi koristmi.

Tistega jutra, na dan, ko je bila izglasovana zaupnica vladi, je brez dvoma telefoniral vsem osmim predstavnikom manjšin in jim ukazal, da se ne glede na zdravstvene težave, morebitno prometno nesrečo ali potres prikažejo v parlamentu in dvignejo roko za potrditev njegove vlade. Kajti če bi manjkala ena sama roka iz te skromne večine, bi bilo ogroženo že tako ali tako naglo in predčasno vzpostavljanje oblasti HDZ. Potem je njegova tajnica poklicala še dva tipa in preverila, ali sta čila in zdrava in pripravljena za prihod v parlament, temu pa je sledila hladna prha – 76. prekletnik, predstavnik stranke, ki ima vsega skupaj dva člana in pol, je bil v samoizolaciji zaradi suma, da se je okužil s koronavirusom! »Kaj bova, gospod predsednik?« je zaskrbljeno in v šoku vprašala tajnica, premier, drugače hladen kot led, je opazno prebledel, zato je začela gospa okoli njega skakljati s kozarcem sladkane vode v roki.

»Nemudoma mi pokliči Capka,« se je predsednik vlade zbral v vsej svoji odločnosti in že je bil imenovani na liniji; direktor zavoda za javno zdravje in član nacionalnega kriznega štaba je hitro pomiril premiera. Res je bila ura že pozna in res je bila ta 76. »roka« v samoizolaciji na ukaz epidemiologinje, vendar je Capak predsednika vlade potolažil, češ naj ga ne skrbi, saj bo sam poslancu nemudoma napisal dovoljenje za opustitev samoizolacije. Napisal je: »V prihodnjih 36–48 urah gospod Hrebak ni in ne bo kužen … Po tem obdobju mora spet v samoizolacijo zaradi tveganega stika, ki ga je imel.« Tako je na podlagi »vsemogočne« dovolilnice, ki jo je podpisal lizun HDZ, medtem ko si je preostalih 75 premierovih partnerjev v paniki grizlo nohte, 76. pritekel iz izolacije v parlament in dvignil roko. Vlada je bila potrjena, predsedniku in uborni koaliciji se je iz prsi izvil vzdih olajšanja, Hrebak pa se je vrnil v samoizolacijo. Seveda se je zdravnica, ki mu je predpisala zaščitni ukrep, odzvala z nejevero, odločnejše je bilo združenje hrvaških zdravnikov; upravičeno je opozorilo na neenakopravnost državljanov, vse »zaradi roke, ki so jo potrebovali v parlamentu, in zagotovitve podpore novi vladi«. »Žal je edini mogoči sklep, da pravila ne veljajo za vse in da jih je izjemoma mogoče spreminjati, odvisno od položaja in moči,« so napisali v združenju hrvaških zdravnikov.

Da, odvisno od položaja in moči! Prav na položajih moči se ves čas epidemije sprejemajo voluntaristične odločitve, pri čemer se nihče ne meni za ustavne zakone. Še tako rekoč včeraj je krizni štab od državljanov zahteval, da postanejo tajni sodelavci policije in prijavljajo sosede, ki kršijo ukrep samoizolacije, seveda pa to za premierovega koalicijskega partnerja ne velja in ni veljalo niti zanj samega, potem ko se je med predvolilno kampanjo objemal z okuženim Đokovićem. Politični voluntarizem, ki ga brez podlage v ustavi in zakonu o javnem zbiranju širi ad hoc oblikovani krizni štab HDZ, se kaže v elitističnem preziru do državljanov, katerega dokaz je tudi selektivno kaznovanje zaradi kršenja ukrepov. Ti se sicer iz dneva v dan spreminjajo, vsi pa so usklajeni s pohlepom po zaslužku, ki ga prinaša turizem.

»Če boste od jutri v trgovini videli koga brez maske, mu mirno recite: ’Bedak, natakni si masko!’« je te dni dejal ugleden zdravnik in član vladnega znanstvenega sveta. Pred zgolj dvema mesecema pa je prav Capak, prvi človek zavoda za javno zdravje, govoril: »Nošenje mask nima nikakršnega smisla.« Sicer pa, kakšen smisel bi imelo nositi nekaj, česar v državi sploh ni bilo, niti ni bilo mogoče kupiti. Danes so maske spet obvezne in »bedaki« so vsi, ki jih ne nosijo, kdor ne ostane v samoizolaciji, zagreši kaznivo dejanje, razen, no, razen če to ni imetnik roke, odločilne za potrditev vlade. Navsezadnje je o protiustavnosti odločitev štaba in vlade spregovoril predsednik republike – in bil deležen premierovega omalovažujočega odziva. Rekel je, da živimo v »izrednih razmerah, ki seveda niso v skladu z ustavo«, kot ni normalno, da skupina ljudi odloča, kaj je dovoljeno in kaj ne, saj bi o izbiri članov štaba in o vseh ukrepih morali odločati v parlamentu z dvotretjinsko večino. To seveda niti najmanj ne ustreza tej vladi, ki se je po vsem sodeč odločila za švedski model – kdor bo preživel … Odloča skupinica partijskih »strokovnjakov«, odločitve se prilagajajo interesom kapitala, ne pa varovanju javnega zdravja. Ustavno sodišče je zasuto s tožbami zaradi kršenja zakonov in nasilnega poseganja v pravice državljanov, ki si ga dovoli to politiki podrejeno telo. Brez dvoma, Hrvatje ostajajo »bedaki«, če ne nosijo maske, pa tudi če jo nosijo. A seveda – kar ste hoteli, to imate! Demokracijo in pravice? Ne, partijo na oblasti, ki je hkrati lastnica države in »bedakov«, živečih v njej.