Grega Repovž

Grega Repovž

7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Jesen

Dnevi slabega vremena so dober opomin, kako bistveno v času koronavirusa na naše življenje in druženje vpliva vreme. Poletje je nekakšno lepše obdobje epidemij, čas, ko se nekako še da vsaj ustvariti vtis normalnosti, ljudje se lahko družijo in srečujejo na prostem, v lokalih, sprehodih itd. Jeseni se bo vse spremenilo. Druženje ostaja zanemarjen vidik v času epidemije, a je izjemno pomemben, hkrati pa tudi vir širjenja okužbe. A druženja ni mogoče ustaviti in preprečiti – lakota po njem je tako huda že zdaj, ko ga je še mogoče nekako, na prostem ali pa v intenzivno zračenih prostorih, razmeroma normalno izpeljati.

O druženju je bilo v preteklih mesecih izrečenih že veliko obsojajočih in moralizirajočih besed. Seveda – okužbe se prenašajo prav ob druženjih, o tem ni nobenega dvoma. Moraliziranje in stigmatiziranje pa sta neumni in kontraproduktivni. Babice, ki ni videla svojih vnukov, ne bo ustavila nobena grožnja, da lahko zboli ali da se lahko okuži. Mladih, ki jim je druženje temelj bivanja, prva in zadnja misel v dnevu, prav tako ni mogoče ustavljati s prepovedmi – morda se bodo trikrat zadržali, nato pa se bodo dobesedno strgali z verige. A tudi vmesnim generacijam med babico in najstnikom je druženje večinoma pomembnejše od tega, kaj jejo in pijejo. Druženje je med in sol življenja za večino ljudi. Druženja so različna, s sorodniki, z znanci, z neznanci, zaradi skupnih interesov ali pa zaradi seksa. Malodane vsak, tudi najbolj previdni, se je doslej v neki točki že spozabil, bil v zaprtem prostoru s preveč ljudi, se objemal, dovolil otroku prespati pri prijateljih, morda bil na poroki ali pogrebu, na rojstnodnevni zabavi, ki se je zvečer premaknila v stanovanje ali hišo. Tudi poraba mask nam lepo kaže, da skoraj nihče ne zavrže uporabljene maske niti vsak teden, kaj šele vsak dan. A tako pač je. Verjetno bo Jelko Kacin spet kričal na ljudi in jih zmerjal, ko bodo številke začele ponovno rasti – a veliko bolje bi bilo razmišljati, kako v naslednjih mesecih zlasti za kritične skupine organizirati možnosti srečevanja in druženja. Da morajo šole vsaj približno normalno delovati, če ne želimo, da bodo otroci in mladostniki (in starši) vse življenje čutili psihične posledice, danes ni skoraj nikjer več dvoma. A to bo sliko okuževanj zagotovo delno spremenilo.

Zgodovina epidemij namreč zelo jasno kaže, da do močnega drugega vala pride, ker ljudem popustijo zavore. Tudi tokrat se bo to ponovilo. Ljudje se v vseh tisočletjih v svojih temeljnih potrebah – in potreba po drugih ljudeh je ena izmed njih – nismo bistveno spremenili. Tehnologija dela čudeže na področju komunikacije, a nikomur res ne zadostuje. Hočemo jeseni res spet poslušati obsojajoča poročila o skupini prijateljev, ki se je okužila na rojstnem dnevu? Pa o tem, da so krivi mladi? Tudi ministri na svojih sejah ne nosijo mask, tudi na ministrstvu za zdravje dejansko ljudje ne hodijo z maskami. Tega ne pišemo, da bi se nad njimi zgražali, ampak da bi pokazali, da ima preventivno ravnanje svoje meje. V neki točki za večino ljudi življenje zunaj predpisanih navodil dobi večjo vrednost od tveganja, ki se mu s tem izpostavijo.

Del tega so tudi konflikti. Eni ljudje bodo bolj previdni, drugi manj. Eni in drugi se morajo naučiti živeti s to različnostjo – ker je tukaj in ker je ne bomo spremenili. Prav ta različnost odzivov vodi dandanes v konflikte med ljudmi. Žal bo treba s to različnostjo in različnostjo situacij, v katerih živijo ljudje – na primer nekateri imajo doma ljudi, ki jih lahko virus dobesedno hitro pokoplje –, živeti in edina možnost je, da ljudje drug drugemu jasno vnaprej povedo, kako ravnajo v epidemiji. Ne obsojanje, ampak medsebojno obveščanje.

Najprej gre torej za vzpostavitev nekakšnih protokolov, s katerimi bi si ljudje sporočali, kako blizu si pustijo. Veliko tistih, ki so previdni, se vedno znova znajde v neprijetnih situacijah, ko morajo pojasnjevati svoj protokol – in so zaradi tega v stiski. Spet bolj sproščeni so v stiski, ker ga vedno znova kaj polomijo, in to v trenutku, ko so želeli pokazati svojo naklonjenost in predanost. Protokole bi morali imeti tudi vsi udeleženci izobraževalnega procesa. Ne govorimo o trdih pravilih, temveč o mehkih dogovorih, ki bi vsem omogočali sobivanje in usklajeno ravnanje. Govorimo o nekakšnem koronskem bontonu, ne o odlokih. Delno se je ta bonton že oblikoval. A družba se bo v resnici zagnala šele jeseni.

A to ni vse. Dejansko bi morala država razmišljati o vzpostavitvi – lahko naredi razpis za inovatorje – nekakšnih srečevalnih točk. So to morda predelani kontejnerji z dvema vhodoma in ločevalno steno? Kako se bodo srečevali svojci s svojimi sorodniki, ki bivajo v domovih za starejše? So to morda predelane industrijske hale, kjer bi bili prav tako urejeni ločevanje in prezračevanje? Ljudje se bodo hoteli družiti. S tem se je treba sprijazniti in razmišljati, kako jim to omogočiti na najbolj varen način. Ker smo samo ljudje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.