Sibyl

za

Elle.

Boris je orjak – morali bi ga videti in slišati, ko mu Sibyl (Virginie Efira), njegova psihoterapevtka, pove, da ne bo več njen pacient. Konec sveta! Ja, ponori – prepričan je, da bo kar umrl. A brez skrbi – ne boste ga več videli. Boris je eden izmed številnih pacientov, ki jih Sibyl – sicer ozdravljena alkoholičarka – “odpusti”. Sklenila je namreč, da bo napisala roman (“Veliki tekst”). Da ji pacienti ne bi jemali preveč časa in energije, da torej ne bi ovirali njene nove kariere, njene redefinicije, se jih znebi. Kar je logično: da bi napisala roman, se mora najprej znebiti nekaj likov. Ker pa ji urednik (Aurélien Bellanger) reče, da je dobro, če pri pisanju romana črpa iz nečesa “realnega”, dva pacienta obdrži, toda to, da ju obdrži, ne govori o tem, kako adiktivna je realnost ali pa “resničnostnost”, ampak prej deluje kot simptom – njen simptom, no, simptom njene negotovosti, njene tesnobe, njene panike.

Začenja “znova”, a se – za vsak slučaj – oklepa starega. Tudi Boris izgleda kot njen simptom: njegov panični, histerični, agonični odziv na to, da ga je vrgla iz svojega “filma”, izgleda kot odziv igralca, ki mu režiser reče, da ne bo igral v njegovem filmu, ker se je raje odločil za nekoga drugega. To je tako, kot bi mu rekel: s tabo je konec! Ni te več! Vemo pa, da živimo v grotesknih “mediatiziranih” časih, ko skušajo vsi priti v sanje nekoga drugega, v želje nekoga drugega, v obsesije nekoga drugega. Sibyl itak dobi boljšo pacientko, boljšo obsedenko, boljšo dvojnico, boljši simptom, boljši material, boljšo “realnost”, iz katere lahko črpa snov za svoj roman: ime ji je Margot (Adèle Exarchopoulos), po poklicu je igralka, pravkar pa nastopa v filmu (Nikoli ne govori z neznanci), ki ga – na Stromboliju, italijanskem vulkanskem otoku (“Terra di Dio”) – režira Mika (Sandra Hüller), punca glavnega igralca, Igorja (Gaspard Ulliel), sicer njenega skrivnega ljubimca, s katerim je zanosila. Margot je panična, histerična, agonična – boji se, da ji bo otrok uničil kariero. Da jo bo pokopal. Da bo torej – tako kot jebeni Boris – izpadla iz filma (iz filma-v-filmu, če hočete). Da je ne bo več. In svoji psihoterapevtki prepusti odločitev: naj otroka splavi ali rodi? Sibyl, ki jo je fatalni Gabriel (Niels Schneider), njen nekdanji ljubimec, pred leti pustil samo z otrokom, je ravno pravi naslov: sama se nenehno utaplja v dilemi – kariera ali družina? Poklic ali mož, Etienne (Paul Hamy), in dva otroka? Talent ali dom? Pisateljstvo ali materinstvo? Ali ima lahko oboje?

To je stara dilema – filmi jo premlevajo že vse svoje življenje. Ženske tudi, toda tu dobi nove spine in akcente, ko Sibyl, ki ji Gabriel v flešbekih nudi “fuk stoletja” (kot v porničih) in ki se zaveda, kako trnava, peklenska in vulkanska je pot do opolnomočenja (očitno je videla Rossellinijev Stromboli in martirij Ingrid Bergman, alias Karin Bjiorsen), postane Margotina svetovalka/terapevtka pri snemanju filma (ki nujno potrebuje umetno dihanje, inspirativne travme in Ferrerjev sanremski hit Un giorno come un altro), ko s tem razbije svojo pisateljsko blokado, ko samo Margot prelevi v svoj lik (na snemanju celo zares režira njen seks z Igorjem!), ko začne Margotino agonijo parazitsko spreminjati v svojo literarno fikcijo, da ne rečem fakcijo (Margot postane njen “človeški vir”, njen “človeški kapital”), in ko spozna, da je težko biti originalen in obenem trezen, da je roman lahko hitrejši od filma in da je življenje fikcija, ki jo oblikujejo “režiserske” odločitve in dileme, kot je tista: naj splavim ali rodim? Ali tista: roman ali film? Ali pa tista: kdo naj igra v mojem filmu? Gabriel ali Etienne? Boris ali Margot? Margot ali Sibyl? Sibyl ali Mika? (Kinodvor)