Gert Ledig: Povračilo

+ + + +

Nemški pisatelj Ledig (1921–1997) si je s prvim romanom (Stalinove orgle, 1955) pridobil svetovno slavo, z drugim (Povračilo, 1956) pa se je dosmrtno izbrisal iz korpusa svetovnih literarnih figur.

Kako mu je uspelo z enim zamahom vse uničiti? Knjigi sta namreč dve variaciji enakih dogodkov iz druge svetovne vojne. V prvi popisuje bombardiranje in topovske salve, ki so jih v bitki za Leningrad trpeli nemški vojaki v svojih jarkih in ruski v svojih. V drugi pa ameriško bombardiranje nemškega mesta, kot so ga doživljali nemški vojaki in civilisti v zakloniščih, ter torturo sestreljenega ameriškega letalca na istem kraju.

Med hladno vojno je postala dopustna tema trpljenje nemških vojakov pod sovjetskimi granatami, literarizacija Nemcev kot ameriških žrtev pa je bila strogo ignorirana. Povračilo ni standardni roman o usodi glavnih likov, delo je fragmentirano, brez junakov, nastopajo le posamezniki, ki čepeč v skrivališčih končujejo v klavnici vojne. Čeprav avtor ni poznal Kolimskih zgodb Varlana Šalomova o 20 letih gulaga, je uporabil isto pripovedno tehniko. O skrajni grozi človekovega bivanja pač ne morejo govoriti lepi in tekoči stavki, temveč le odsekani dialogi in neartikulirani opisi devastacije. Ledig seveda ne obtožuje Američanov, ampak piše protivojni roman, katerega značilnost je, da med akterji ni pozitivcev, kaj šele človeških drž. Njegov literarni meni prinaša le smrt in povračilo. O vojni se ne pišejo glorije, saj za seboj pušča zgolj množice trupel. – Pisatelja bi tu cinično ocenili: drzen pacifistični pogled še za včerajšnjega prostovoljca Wehrmachta. Toda tekst presega njegovo osebnost, saj implicira epistemološko vprašanje o pripovedovanju o zadnji svetovni vojni. Nakazuje drugačno perspektivo: namesto boja dobrih proti zlim postavlja neskončno seštevanje vseh žrtev, kar s svojo brutalnostjo deluje kot vakcina proti militarizmom.