Kultura / Zadnji in prvi ljudje
Začenja se Kino Otok, ki bo pokazal, zakaj je normalizacija kapitalizma tako nevarna kot normalizacija fašizma
Corpus Christi: kameleonski poljski delinkvent se pretvarja, da je duhovnik – bolje to kot delo v tovarni, si misli.
Najprej zagledamo to, kar skozi okno svoje kabine visoko nad gradbiščem, na katerem rastejo nebotičniki, znaki kapitalističnega triumfa, vidi kitajski žerjavist. Ne vidimo ga. Vidimo le to, kar vidi on. Njegove oči so kamera – no, telefon ali kamkorder. Njegova kabina se počasi obrača – in kamera tudi. Žerjavist izgleda kot najbolj osamljen človek na svetu, toda to radikalno odrezanost od sveta – družbe, človeštva – si lajša s spletnim prenosom, live-streamingom. To, kar vidimo, namreč v živo predvaja na spletu. Da ne bi bil tako jebeno osamljen, izključen in odrezan, da bi se počutil bolje, da bi bil del nečesa, da bi se povezal s človeštvom.