Uredništvo

11. 9. 2020  |  Kultura

Sodobni muzikal o morilski princesi Turandot

Glasbena igra z elementi pravljice, tragedije in komedije o ljubezni, časti, izdajstvu in pohlepu, predvsem pa o tem, kaj pomeni biti človek

© Peter Giodani

V Mestnem gledališču ljubljanskem so včeraj premierno uprizorili pravljični muzikal Turandot, ki je nastal po literarni predlogi Jere Ivanc in v sodelovanju z avtorjem glasbe Larnom Poličem Zdravičem v režiji Jane Menger. Gre za glasbeno igro z elementi pravljice, tragedije in komedije o ljubezni, časti, izdajstvu in pohlepu, predvsem pa o tem, kaj pomeni biti človek.

Jera Ivanc se je pri pisanju nekoliko zgledovala po najbolj znani Puccinijevi operi o princesi Turandot, med drugim pa je upoštevala tudi najstarejšo znano literarno obdelavo motiva iz perzijskega epa iz 12. stoletja. Na zahodu so sicer Turandot obdelovali tudi dramatiki, kot so Carlo Gozzi, Friedrich Schiller in Bertolt Brecht, na Slovenskem pa Herbert Grün.

Tudi v tokratnem, sodobnem muzikalu princesa Turandot ubija svoje snubce oziroma to zanjo počne rabelj, ki je nestereotipno ženska. Vendar pa ne gre za nerazumna dejanja. Turandot namreč snubce postavlja pred preizkušnje - ubijalske avtomate in nerešljive uganke - zato, ker želi najti človeka, ki ji bo kos. Obenem je Jera Ivanc ohranila tudi motiv, ki ga je uporabil že Puccini: maščevanje svoje prednice, ki jo je na poročno noč mož posilil in umoril.

Avtorica libreta se je veliko ukvarjala tudi s koncem, ki se pri večini zgodb o princesi Turandot konča z njenim zlomom v objemu moškega, kar za današnji čas pomeni uklon patriarhalnim vzorcem. To je "rešila" s predzgodbo mladega para, katerega ljubezen ni bila sprejemljiva, ker je bila ona princesa, on pa revni nihče. Po 20 letih v eni noči princesa spozna tujca, ki ji ponudi priložnost, da ugotovi, kdo je.

Tudi v tokratnem, sodobnem muzikalu princesa Turandot ubija svoje snubce oziroma to zanjo počne rabelj, ki je nestereotipno ženska.

Avtorsko glasbo je ustvaril Polič Zdravič, ki jo je žanrsko sprva opredelil kot neo-classical-tribal-rock, zdaj pa se bolj nagiba v temni neoklasični rock oziroma v rock opero. Na eni strani muzikal večinoma sestavljajo "molovske" melodije in temačna besedila. Na drugi strani pa sta tudi nežnost in vera v lepoto ter ljubezen, torej pesmi v "duru". Ideja za ime tribal in neoclassical je nastala, ker glasba sloni na intenzivnem ritmu bobnov, kot prispodoba ubijalskih pasti in sekanja glav, in ponavljajočih se ostinatih klasičnih glasbil, predvsem godal v kombinaciji z elektronsko glasbo oziroma elektronskimi synthi. Iz Puccinijeve opere je uporabil zgolj en citat - znan motiv arije Nessun dorma, ki nastopi tik pred koncem uprizoritve s Kalafovim songom Nihče ne spi. 

Pri ustvarjanju muzikala so sodelovali dramaturginja Eva Mahkovic, koreografinja Maja Delak, lektor Martin Vrtačnik in asistentka koreografke Veronika Valdes. Za likovno podobo so poskrbeli scenograf Niko Novak, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov in oblikovalec svetlobe Boštjan Kos. Za zvočno kuliso so poskrbeli tudi korepetitor Joži Šalej, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš in asistentka avtorja glasbe Manca Trampuš.

V predstavi nastopajo: Viktorija Bencik Emeršič, Mirjam Korbar, Tina Potočnik Vrhovnik, Karin Komljanec, Filip Samobor, Gregor Gruden, Boris Kerč/Jure Henigman, Nataša Tič Ralijan, Lara Wolf in Voranc Boh k.g. ter plesalki Neža Blažič k. g. in Veronika Valdes k. g.

Ponovitve predstave: 11., 12., 14., 15., 16., 17., 18., 19., 21., 22., 26., 28., 29. in 30. septembra

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.