Grega Repovž

Grega Repovž

23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Uvodnik

V imenu naslednjih tednov

V naslednjih tednih bo težko in moreče. Vsak dan bo bolj moreče. Epidemija napreduje. Naše normalno življenje se je delno že ustavilo, vsak dan se bo še malo bolj. Tako je po vsej Evropi.

V prenekateri državi so veliko na boljšem, kot smo mi, ker so se bolje pripravili, imajo boljše vladajoče strukture, bolje so se pripravili tudi kot nacija, saj se jim je uspelo povezati in ponotranjiti pomen pravil ravnanja v času epidemije in solidarnosti. Velik vpliv je imela na to politika. Države z zmerno politiko imajo manj okuženih in boljšo epidemiološko sliko. So pa to tudi države, v katerih je enakopravnost večja in ki so bolj solidarne in tudi modrejše.

Že zdaj, ko šele čakamo rezultate tega, kar se je zgodilo v preteklih tednih, smo poraženci in grenak priokus bo ostal kar nekaj časa, tudi ko bo vse skupaj mimo. Čeprav smo vedeli, kaj prihaja, se nismo bili pripravljeni ustaviti. S tem se bomo morali spoprijeti – ne le v Sloveniji, ampak povsod po svetu. Vse sodobne družbe so si podobne, so pa nekatere bolj egoistične in še manj solidarne. To se ne pokaže v normalnih obdobjih, ampak v krizah in podobnih razmerah. Govorimo o značilnosti družbe kot celote, o skupnih vrednotah in zavezah. Ravnanje družbe kot celote je izpostavljeno tem skupnim značilnostim, ki jih – tudi če jih zavračamo in so nam tuje – moramo vsaj delno prevzeti, če želimo preživeti v tej družbi. Sodobna družba vzgaja svoje mlade v nenehnem tekmovanju, jim vceplja, da so pomembni le oni, njihova kariera, njihov uspeh, drugače bodo zgube, med šolske predmete smo vrinili podjetništvo, da bi jim še bolj privzgojili tega duha tekmovalnosti in pridobitništva. In četudi na primer intimno globoko nasprotujemo neoliberalnim načelom, ki stavijo predvsem na besedico Jaz, je današnja družba kot celota narejena po modelu tega Jaz, zato mu tudi skoraj vsak izmed nas vsaj malo sledi. To se pozna tudi v času epidemije. Težko je v tem svetu, ki mu vlada Jaz, prodreti že z besedo solidarnost, kaj šele z udejanjeno solidarnostjo pri tem, kako in zakaj živimo.

Boja zoper epidemijo ne moremo graditi na vsakodnevnem preštevanju okuženih, hospitaliziranih in umrlih. Seveda so to pomembne številke in seveda jih je treba vsak dan objaviti in tudi razložiti (v Sloveniji ta del manjka, saj vlada podatke skriva). A ta stava na številke zamegljuje sliko. Za temi številkami se skrivajo druge. Pretekli teden smo ustavili celotno dejavnost druženja, razvedrila in sprostitve, da bi zmanjšali število okuženih, hospitaliziranih in umrlih. Število ljudi brez dohodkov, brez virov za preživetje je ta teden drastično naraslo. Te številke so enako grozljive in boleče kot prve. Ne moremo biti solidarni do prvih številk, ne da bi bili solidarni do drugih. Govorimo o desettisočih, ki so v tem tednu ostali brez dohodkov. Ki ne morejo plačati najemnin, ki v nekaj tednih ne bodo imeli več denarja za hrano. Gre za cele sektorje ljudi, ki so zaposleni prek prekarnih pogodb. Čez to se ne bodo pretolkli brez hudih posledic že drugič v enem letu. Teh ljudi je veliko. Morda se komu zdi absurdno, ko se oglašajo zaposleni v fitnesih in moledujejo, naj fitnesov ne zaprejo. Večini se zdi logično, da bi jih v času epidemije zaprli. A oni govorijo o svojem preživetju. O tem, da bodo ostali brez denarja za preživljanje.

V preteklih mesecih bi se bilo treba na vse to pripraviti. Slovenska vlada tega ni storila. Zdaj se bo vse skupaj zakotalilo v nepregleden problem, ki ga bo mogoče reševati le – to ni šala – z dobrosrčnostjo in ljubeznijo. Sliši se patetično, ceneno, a ni. Če želimo rešiti to, kar prihaja, nujno potrebujemo čuteče ljudi na vseh ravneh. Ker nekaj časa bo moreče zaradi obolelih in umrlih, zelo kmalu pa bo moreče zaradi posledic. Se sploh zavedamo, kako grozljiva socialna bomba nastaja? Država je odpovedala, občine se delajo, da s tem nimajo nič. Skladov za financiranje najemnin ni. Nove izredne socialne pomoči ni.

Številke. Številke nam ne povejo nič o usodi 1522 okuženih ali 12.337 na seznamu tistih, ki so ali še bodo ostali brez službe.

Politika ni nekaj abstraktnega, politika odloča, kaj boste jedli oziroma ne boste jedli, pravi francoski pisatelj Édouard Louis. Ima prav – politika ni nekaj abstraktnega, ampak ima čisto oprijemljive in dejanske posledice. Politika se je odločila, da bomo imeli sproščeno poletje, in s tem tudi, da bo jeseni bistveno več okuženih. Politika se je odločila, da ne bo pravi čas omogočila dela zdravnikom specializantom. Politika se je odločila, da je bistven turizem. Politika je sprejemala odločitve, ki se danes odražajo v številkah. V vseh številkah, o katerih pišemo. To so odločitve politike, družba je – ker ima v odnosu do politike le omejeno moč – temu sledila. Moramo se spraševati o tem, zakaj smo politiki sledili, a kako se bomo kot družba vedli in kaj nam bo pomembno v tem letu epidemije, je določala politika. Politika zdaj sporoča, da je najbolje, da kažemo drug na drugega s prstom. Ne nasedimo ji še pri tem. To počne zato, da bi prikrila svojo odgovornost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.