Grega Repovž

Grega Repovž

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Koliko mrtvih še?

V sredo je Bojana Beović, prvo ime slovenskega boja zoper epidemijo koronavirusa, po izvolitvi za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije prostodušno izjavila, da bodo sicer formalni postopki za prevzem nove funkcije trajali še nekaj časa, je pa seveda normalno, da ji bo funkcija vodje strokovne skupine za boj zoper epidemijo zdaj ugasnila, ker odhaja v novo službo. Nenavadna lahkost, kako je to povedala, je bila šokantna. Kot bi zapuščala neko mesto sekretarke v vladi, ne ravno pomembno. A zdi se, da je Beovićeva tako ravnala le zato, ker se hoče umakniti brez besed, s katerimi bi naredila še dodatno škodo zavoženemu projektu boja zoper epidemijo.

Beovićeva je namreč Janši in norostim njegove vlade v boju zoper epidemijo ves čas stala ob strani in mu s svojimi izjavami in tudi preobračanjem stališč krila hrbet. A prehitro bi bilo reči, da je ravnala politikantsko, v korist stranke SDS, iz katere je sicer izstopila le zato, da je lahko kandidirala za predsednico zdravniške zbornice. Bolj se namreč zdi, da je to počela z nekakšnimi dobrimi nameni – da je ves čas ocenjevala, da bo škoda kljub vsemu manjša, če poskuša vsakič znova nekako racionalno predstaviti poteze vlade, jih obleči v strokoven okvir, da bi ob tem poskušala vsaj delno ohranjati pravo smer in čim bolj zaščititi ljudi. Že kar nekaj tednov se zdi, da Beovićeva več ne zmore početi niti tega, a je vsaj na zunaj vztrajala v nekakšni lojalni drži. Tudi odhod Maria Fafangla jo je prizadel, čeprav tega ni hotela pokazati.

Dejstvo namreč je, da je ta vlada skoraj vsak teden povozila predloge ministra za zdravje in tudi strokovne skupine – in tako je že vsaj od srede avgusta, čeprav je Beovićeva svoja ločena mnenja nakazovala že na začetku poletja, ko se je vlada odločila, da bo državo popolnoma sprostila za čas počitnic. A vrhunec se je zgodil ta teden. Izjave Beovićeve in ministra za zdravje Tomaža Gantarja so bile po odločitvi vlade, da delno odpre lockdown, tako nerazumljive, tako nejasne, da je bilo očitno, da poskušata še z zadnjimi močmi minimalizirati škodo, obema pa se je videlo, da so zanju dejanja vlade norost, ki bo imela pogubne posledice.

Če smo torej imeli zadnje mesece občutek, da slovenska vlada v boju z epidemijo počne točno to, kar je do poraza na volitvah počel v ZDA Donald Trump, je zdaj to tudi popolnoma transparentno. Janšo mrtvi in oboleli ter razsajanje epidemije ganejo približno toliko kot njegovega vzornika Donalda Trumpa. In enako velja za njegovo stranko. Trump je sledil kapitalu in koristim, ki jih ima lahko posredno sam od tega kapitala, enako pa počne pri nas tudi Janša. Vse, kar se negativnega zgodi, je zgolj kolateralna škoda tega boja za oblast in moč. A to se ne kaže le v tem primeru: prav ti ljudje, ki imajo ves čas polna usta domovine in nacije, hkrati nimajo nobene težave, ko s svojimi dejanji državo dobesedno spreminjajo v protektorat sosednje države. Za pravo ceno gre vse: železnice, ključne razvojne investicije, celo Luka Koper, ki jo je ta država desetletja varovala kot nekakšno nacionalno bogastvo. Za to namreč sploh gradimo drugi tir, če se je že pozabilo. Mar ni neverjetno, da vse te vrednote, ki jih imajo ves čas polna usta, izgubijo pomen, ko se prikaže kakšen investitor? Kaj se zgodi v ozadju teh dogovorov, da postane ta vlada vedno znova tako dovzetna za vsako tovrstno pobudo?

A vrnimo se k boju zoper epidemijo. Slednji je zdaj popolnoma razpadel. V ukrepih vlade ni več nobene strokovne logike, vse skupaj je le še politična bitka. Epidemiološkega nadzora ni več, tudi direktor NIJZ Krek se je popolnoma umaknil, ukrepi razpadajo pred našimi očmi. Vsi resni in celo manj resni strokovnjaki so že dvignili roke in se umaknili.

Kot smo na tem mestu že zapisali: dejansko poslanci nimajo več druge možnosti, kot da resno pretehtajo svojo moč in odgovornosti – ta vlada je namreč začela delovati v popolnoma drugo smer, kaos ji koristi, Janša ve, da ni več zmožen rešiti situacije, da nima več nikogar, ki bi mu navzven dajal vsaj vtis, da imajo ukrepi logiko in utemeljenost. In zato se zdaj z epidemijo ta vlada sploh ne ukvarja več, zdaj gre samo še za ohranitev moči in podaljševanje mandata, ukrepi pa nimajo nobene dolgoročne logike in tudi ne smisla. Ko so države z neprimerno boljšim epidemiološkim stanjem začele uvajati še strožje ukrepe, je Slovenija lockdown sprostila. V Franciji, Nemčiji, Italiji, Španiji, Norveškem in Švedskem imajo na dan za tretjino toliko primerov na milijon prebivalcev kot Slovenija, pa ustavljajo javno življenje. Se spomnite Trumpa, kako ni in ni hotel ustaviti javnega življenja? Kako se je norčeval iz Evrope? Kako so bili vedno interesi kapitala pred pravico do življenja? Vse to, kar smo videli v Ameriki, lahko danes opazujemo v Sloveniji. In tudi tam so se vsi, celo sporni strokovnjaki, tiho pobrali iz Ovalne pisarne, ko so ugotovili, kam gre vse skupaj. Tako kot pri nas.

Danes javnost pogleduje z upanjem predvsem proti poslancem SMC in DeSUS – ali bodo že razumeli, kje smo se znašli, in zmogli priznati svojo zmoto. A morda bi morali o tem, kam nas je pripeljala ta vlada, razmišljati tudi v Novi Sloveniji. Pa ne zato, da bi se priključili novi koaliciji. Ampak ker so vsaj po imenu krščanski demokrati. Naj si ogledajo grafe presežnih smrti v Sloveniji. Ne bo jim jih treba dolgo gledati.

Postali smo namreč zadnja trumpovska država, Janša in Počivalšek bosta s sproščanjem ukrepov v imenu biznisa dobesedno pobila naše starejše. To ni norost, to je naklepni gerontocid.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.