Grega Repovž

Grega Repovž

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Uvodnik

Se je že zgodilo

Na začetku septembra je delovalo brezizhodno. Protestniškemu gibanju je prvič resno pošla sapa, opozicija je bila popolnoma brez orientacije, otročje je pestovala stare zamere. Zdelo se je, da bo Janši ob sicer resnem uporu civilne družbe, mednarodni zgroženosti in javni obsodbi, ki so jo izrekli intelektualci, uspelo spremeniti mlado, krhko demokracijo v defektno in bolno, kot se je o tem, kar se dogaja v jugovzhodni Evropi, izrazila podpredsednica evropske komisije Věra Jourová.

A se je začelo kmalu spreminjati. Glavni premik se je zgodil, ko se je javno mnenje z jasnim sporočilom obrnilo tudi na opozicijo: vaše predvidevanje, da boste to obdobje preživeli v lagodnem čakanju na volitve, je napačno. Javnost je od SD, LMŠ, Levice in SAB zahtevala, naj se nehajo vesti nezrelo, naj dojamejo, da so procesi, ki jih vodi Janez Janša, nepovratni, in da – to je bilo zelo pomembno – na naslednjih volitvah težko računajo na podporo volivcev. Zelo jasno je postalo, da bo šla podpora komu drugemu, njim pa bo ostala le jeza volivcev, ker so s svojo nezrelostjo Janšo sploh pripeljali na oblast. K večji dojemljivosti, da uspeh na naslednjih volitvah zanje nikakor ni samoumeven, je pomembno prispeval naključni javni angažma Aleksandra Čeferina. Odziv javnosti nanj je bil tako silovit, da so v opozicijskih strankah dojeli, da jih lahko ob nadaljnjem taktiziranju na smetišče politične zgodovine odnese nov obraz, sploh ne nujno, da prav Čeferinov.

A res spremenilo se je šele, ko je do njih prišel ekonomist Jože P. Damijan s svojim predlogom Koalicije ustavnega loka. Sam je že od vsega začetka nakazoval, da mu ne gre za premierstvo, temveč hoče predvsem pomagati preseči položaj, v katerem se je zaradi nezmožne opozicije znašla celotna država. In čeprav so oboji, Damijan in opozicijske stranke, doživljali posmehovanje in zasmehovanje, jim je v naslednjih treh mesecih uspelo storiti ogromno. Da, na prelomu leta obstaja dejansko razmeroma velika verjetnost, da bo vlada Janeza Janše padla. Najprej jim je uspelo prazno politično obračunavanje preseči z ustvarjanjem političnega programa koalicije, ki je dejansko dober in svež dokument, kar je predvsem zasluga Jožeta P. Damijana. Še pred volitvami novega predsednika stranke DeSUS se je opozicijskim strankam uspelo povezati s Karlom Erjavcem, ta pa je nato že v prvem tednu potegnil DeSUS iz Janševe koalicije, pri čemer je brez dlake na jeziku povedal, zakaj je stranka to storila: ker pač hoče ustaviti drsenje države v avtokracijo. Janševa vlada je tako formalno decembra postala manjšinska – to mimogrede pomeni, da mora državni zbor nemudoma spremeniti sestavo delovnih teles državnega zbora, saj sedanja sestava ne ustreza več razmerjem med opozicijo in koalicijo. Kdor danes godrnja, ker opoziciji ni uspelo do novega leta tudi dejansko zrušiti vlade in postaviti novega mandatarja, preprosto ne vidi, kako veliki premiki so se že zgodili.

Toda največji premik smo pri tem naštevanju izpustili. Dejstvo je, da so se bistveno spremenile tudi razmere v SMC. Septembra se je zdelo, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo uporni poslanci in člani dokončno popustili predsedniku stranke Zdravku Počivalšku, ki je z nasilnim vodenjem odvzel stranki vso preteklo intelektualno širino in liberalni značaj. Čeprav Počivalšek sledi le svojim osebnim ciljem, razume pa malo – ne razume na primer, da je prav s trumpovskim vztrajanjem, da mora gospodarstvo delovati, kot da epidemije ni, dejansko odgovoren za visoko stopnjo okužb in smrti v Sloveniji –, se mu je težko postaviti po robu. Je nasilen, trd in brezobziren.

Tako se je v SMC zgodil premik, ki ga verjetno nista pričakovala ne Počivalšek ne Janša: ljudje v tej stranki, tudi poslanci, so se začeli zavedati, da država, ki jo zdaj soustvarjajo skupaj s SDS in NSi, ni država, v kateri bi želeli živeti. Zdi se preprosto spoznanje, preveč preprosto za nekaj, čemur pravimo politika, a dejansko temeljno in tisto, zaradi katerega, ne glede na to, da so zadaj tudi osebne ambicije, ljudje sploh vstopajo v politiko. V zadnjih mesecih je vlada naredila ogromno stvari, ki se jih v SMC preprosto sramujejo, začenši z nadlegovanjem raperja Zlatka, mrcvarjenjem Slovenske tiskovne agencije in poskusom uničenja nevladnega sektorja.

Zato in ne iz kakšnih drugih razlogov vse več ljudi v SMC, tudi poslancev, s tem ni pripravljeno živeti. Niso pripravljeni nositi odgovornosti za spreminjanje te države v slabo in neprijetno za vsakega, ki ni privržen idejam SDS. Da bo v SMC kmalu počilo, je danes neizogibno. Vse več poslancev o tem že javno govori. Strah pred novim političnim obratom v SMC razpada, vse številnejši vidijo, da je ta strah sredi votel, okrog ga pa nič ni, tudi ponujeni sladkorčki nimajo več nobenega pomena, Počivalšek pa postaja le še nasilni predsednik, ki ga vse več ljudi prezira. Prezirajo ga, ker je brez hrbtenice, ker ga zanima le lastni interes in ker nima nobenih vrednot.

Ali je torej res mogoče reči, da v zadnjih mesecih nismo doživeli velikih premikov? Septembra se je zdelo nemogoče, da bo opozicija enotna, da bo DeSUS izstopil iz vlade, da bo imela opozicijska koalicija ime in program, da bo Janša izgubil koalicijsko večino v državnem zboru in da bo prišlo v SMC do temeljnega razkola in da z vsakim dnem več ljudi v tej stranki naredi križ čez sodelovanje z Janšo. A vse to se je zgodilo. In če smo pošteni, se je zgodilo veliko več, kot smo pričakovali. Nova vlada je zato danes zelo realna opcija. Preprosto preveč ljudi tudi v SMC verjame, da mora ta država ostati normalna. Tega jim Janša (niti njemu tako podložni Počivalšek) ne s ponudbami ne z grožnjami ne more izbiti iz glave. Ker temu, kar so začutili, se reče svoboda.

Tisto, kar smo torej upali, da se bo zgodilo, se je že. Zdaj gre samo še za živčno vojno in zmožnost potrpljenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.