Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 3  |  Uvodnik

Konec prvega polčasa

Danes se pozablja, kaj je bil razlog za dejanski razpad prejšnje koalicije in nato odstop takratnega premiera Marjana Šarca: šlo je za predlog odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Danes se to ne zdi tako pomembno, a šlo je po dolgih letih za prvi resen poskus, da bi politika od javnega denarja odrezala gospodarske družbe, zavarovalnice, ki dejansko izjemno dobro živijo (res gre za navidezno upravljanje stotin milijonov evrov javnega denarja) le od tega, da so privesek toka javnih sredstev. Bilo je kot v slabem filmu o korupciji: najprej se je uprl zdravstveni minister, nato se je uprl še finančni minister s celotno ekipo, potem pa še pol koalicije, stranka DeSUS je bila že ves čas proti, ni skrivala povezav z zavarovalnicami, nazadnje sta na nasprotno stran stopili še SMC in SAB.

Lobistična akcija zdravstvenih zavarovalnic je bila (spet) uspešna. Prav iz tega dogajanja izvira tudi dolgotrajno krpanje odnosov med političnimi strankami, ki so sodelovale v prejšnji koaliciji. Pred našimi očmi se je, javno in brez slepomišenja, tako jasno razkrila dejanska prepredenost političnih strank s kapitalskimi interesi. Poraženci smo bili predvsem volivci, pa čeprav smo si lahko tako nazorno ogledali bedno podrejenost političnih strank interesnim skupinam. Videli smo politiko v njeni najbolj tragični podobi. Ne samo to: že naslednji trenutek smo si lahko ogledali, kako so prav ti interesi, ki na javna sredstva gledajo kot na plen, botrovali novi koaliciji.

Vse, česar smo se bali, vse slutnje, da jih zanima predvsem denar, ki bi ga preusmerili iz javnega toka v zasebne, so se uresničile že naslednji mesec pri nabavi medicinske in druge nujne opreme za boj zoper epidemijo.

A to je bil šele začetek. Kam vse so že posegli v teh mesecih. Videli smo, kako je bilo zemljišče ob bolnišnici Golnik prodano Marku Bitencu, dolgoletnemu sopotniku SDS, kako mu je bila podeljena koncesija za gradnjo zasebne bolnišnice in doma upokojencev in tudi, da bo država sofinancirala ta popolnoma zasebni projekt. Razkrito je bilo, kako so ravno Terme Olimia, iz lastništva katerih je minister Počivalšek – zdi se, da zgolj navidezno – izstopil, ves čas epidemije nemoteno delale, da je prav ta družba ena redkih, ki jim je uspelo priti do državnih jamstev, in kako so bile te terme med bolj učinkovitimi prejemniki turističnih bonov, ki jih je organiziral prav ta minister. Lahko smo opazovali, kako je že omenjeni Marko Bitenc postal tudi ključni izvajalec hitrega testiranja za državo. Spremljamo, kako je zavod Iskreni, katerega ustanovitelj je minister za delo Janez Cigler Kralj, prejel sredstva za pomoč ljudem v stiski zaradi epidemije, čeprav nima na tem področju nobenih dejanskih referenc, celo več, gre za eno najdejavnejših proticepilskih združenj v državi. Prav tako je ministrstvo za okolje v protikoronske ukrepe vlade vključilo spremembe okoljske zakonodaje in znižalo okoljske standarde za gradnjo hidroelektrarne, v kateri je prej delal pristojni minister Andrej Vizjak. Razkritij preusmeritve javnega denarja v zasebne interese se je v devetih mesecih nabralo toliko, da se zdi prednovoletno razkritje, da so posel s hitrimi testi dali »svojim fantom«, nekaj, kar ni nikogar več presenetilo.

Ne trdimo, da takšnih primerov pri drugih vladah ni bilo. Nasprotno, seveda so bili, a vendar so razkritjem sledile tudi politične posledice. Danes se politiki na to, da so bili ujeti pri takšnem ravnanju, sploh ne ozirajo več. Ne trdimo, da se je občutljivost javnosti za te pojave kakorkoli zmanjšala. Izjemno nizke ocene in nizka javnomnenjska podpora strankam, ki so v koaliciji, nakazuje, da javnost tega ni pripravljena tolerirati. In nobenega dvoma ni, da bodo prav vsi navedeni primeri vplivali tudi na prihodnji razvoj slovenske politike. Ta bo zelo negativen: politika kot taka ima z vsakim mandatom vse manjši ugled, zato bo vanjo vstopalo še manj ljudi, ki imajo vsaj osnovna etična načela in ki na politiko ne bodo gledali kot na način, da si zagotovijo dolgoročno premoženje in morda celo dosmrtni vir dohodka. Z vsakim mandatom politika izgubi več ugleda, to pa vpliva tudi na volilno udeležbo. Še šibkejša politika pa pomeni še večjo moč interesnih skupin, kot so na primer zdravstvene zavarovalnice, ki smo jih omenili na začetku. Naj zgolj mimogrede omenimo, da so v preteklem letu te zavarovalnice vse mesece obračunavale enake premije za dopolnilno zavarovanje, čeprav so zaradi epidemije zavarovanci dostopali do bistveno manj storitev, kot bi v običajnem letu. To je bilo zanje z drugimi besedami izjemno uspešno leto. Vendar jim je sedanja vlada te ekstra presežke pustila, čeprav imajo že drugače izredno visoke dobičke.

Ko danes poslušamo zasmehovanje trenutno sicer ustavljenega poskusa prevzema vlade, ki se ga je lotila opozicija, se je torej treba zavedati, da na drugi strani te opozicijske koalicije niso le politične stranke, ki sestavljajo Janševo koalicijo, ampak tudi pretežni del interesnih skupin, ki s to vlado neprimerno lažje najdejo skupni jezik, ko gre za preusmerjanje javnega denarja. Sedanja vlada tem interesnim skupinam ustreza. Seveda so tudi v prenekateri opozicijski stranki dovzetni za njihove predloge, seveda imajo tudi v njihovih vrstah poslance, ki so jim vedno pripravljeni prisluhniti, vendar pa kljub vsemu to ni temeljni razlog njihovega delovanja v politiki. SDS pa je, kot smo na tem mestu že zapisali, dejansko podjetje na področju politike. In se tako tudi vede. To vedo v vseh interesnih skupinah.

Ko torej danes opazujemo muke parlamentarne opozicije, da bi prišla do 46 glasov, s katerimi bi zrušila Janševo vlado, se velja ozreti proti Ameriki in si priklicati v spomin ravnanje korporacij in interesnih skupin, dokler je Donald Trump še imel moč in možnost, da dobi drugi mandat. Tudi v Sloveniji so se v podporo Janši, pa čeprav morda celo zavračajo njegov model zlorabljanja demokracije, združili številni interesi. Pričakovati, da je mogoče boj s to koalicijo med Janševo vlado in kapitalskimi in zasebnimi interesi dobiti zlahka in brez hudih padcev in neuspehov, je naivno. Možnosti za uspeh so majhne. A še pred enim mesecem je imela opozicijska koalicija le 39 glasov, danes jih ima 42.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.