Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Politika, ki ustvarja vtis, da se bo svet izboljšal z reformami, je ... 

... podobna človeku, ki verjame, da mu bo življenje izboljšal crystal meth

Bliss, Mike Cahill, 2020

Bliss, Mike Cahill, 2020

Hudičev predstavnik.

Če ste pred leti gledali romantično komedijo Spi z menoj, potem ste gotovo pozabili, kaj se v njej dogaja, niste pa pozabili stand-upa Quentina Tarantina, ki se pojavi na tipični ameriški zabavi in izbrani družbici brzostrelno razloži, zakaj je Top Gun ultimativni gejevski film. Bliss – smrtno resni remiks M atrice, Izvora, Trumanovega šova, Iztrebljevalca, Carpenterjevega sci-fija Oni živijo in Polnoči v Parizu (no, v tem koktajlu odmevata tudi prejšnja, precej boljša Cahillova mindfucka, Druga zemlja in Izvor očesa), po malem puzzle, po malem triler v ritmu protibolečinske tablete, po malem dolga digresija – je natanko tak film: kaj se v njem dogaja, boste morda pozabili, ne boste pa pozabili stand-upa Slavoja Žižka.

Dobrodošli v puščavi vzporednega sveta, ki je videti natanko kot »ameriški tip zabave«, za katerega je Žižek nekoč rekel, da je Pekel. Ko Greg (Owen Wilson), odpuščeni, depresivni, ločeni, tesnobni uslužbenec nekega podjetja, ki odpravlja »tehnične motnje«, sreča Isabel (Salma Hayek), vagabundsko brezdomko z mističnimi, tako rekoč superjunaškimi močmi, mu ta razkrije, da je svet le računalniška simulacija, le digitalna iluzija, le zapeljivi produkt »vizualizatorja misli« (tudi Gregova hči je le simulacija, pravi Isabel), med sprehodom po tej rajski simulaciji – idilični, »blaženi« otoški Utopiji (posneti na Lopudu!), ki je odpravila vsa protislovja razredne družbe (tudi UTD imajo ipd.) in ki je odvisna od »modrih kristalov« – pa potem nenadoma zaslišita in zagledata hologram Slavoja Žižka, ki izbrano družbico sprašuje: »Kaj če Pekel vendarle ni tako grozljiv kraj?« Jasno, odgovori kar sam: »Moj bog, ko poslušam zgodbe o cvrtju olja v Peklu, so moje prve asociacije divje zabave, žar, seksualne orgije, alkohol in tako dalje in tako naprej. Kaj če je to tu pravo življenje v Peklu? In kaj če se v Peklu vsake toliko časa pojavi Hudičev predstavnik, ki vsem tem ljudem, ki uživajo, reče – zdaj nas bodo pol ure opazovala Nebesa, zato se, prosim, pretvarjajte, da trpite!« Vlogo Hudičevega predstavnika igra prav sam Žižek, navsezadnje, vsem tem, ki si domišljajo, da so v Nebesih (v Raju, Utopiji ipd.), pravi: zdaj, ko ste v Raju, ste končno v Peklu! Bolj ko ste »blaženi«, bolj ko torej halucinirate in si domišljate, da obstajajo hitre rešitve, da ste resničnejši od svojih fantazem, da vam sanje kaj dolgujejo, da niste odgovorni zanje in da lahko hkrati obstajata dva ločena in ločljiva svetova, resnični in alternativni, bolj ste mrtvi!

Soočenje z distopijo, z umazanim, krutim, hladnim, sivim, kužnim, nepredvidljivim svetom – to je ultimativni bliss! To je Utopija! Moralo bi jim kapniti: ko se namreč banketno sprehajajo po sterilni, kičasti (lopudski) Utopiji, o divjih zabavah, žaru, seksualnih orgijah in alkoholu ni ne duha ne sluha. Toda film je ravno dovolj subtilen, da razume: politika, ki ustvarja vtis, da se bo svet izboljšal z reformami, je podobna človeku, ki verjame, da mu bo življenje izboljšal crystal meth. (Amazon Prime)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.