Grega Repovž

Grega Repovž

26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Za! muzej osamosvojitve

Morda na straneh Mladine zveni res čudno – a Janeza Janšo in njegovo vlado je v nečem, kar smo doslej trdo zavračali, treba podpreti: namreč v nameri, da se postavi muzej osamosvojitve. Že ko so ugledni zgodovinarji pripravili posebno izdajo Mladine Osemdeseta, se je pokazalo, kako selektiven je naš spomin in kako so tudi najnatančnejšim kronistom iz glave ušla zgodovinska dejstva. Oziroma še natančneje rečeno: kako zlahka so jih politiki z desne strani slovenskega političnega pola zameglili, ko so nenehno ponavljali svoja alternativna oziroma potvorjena dejstva.

Ko se danes na primer prikazuje društvo Škuc kot nekakšna pralnica denarja (ki jo je tudi zato treba spraviti z Metelkove ulice 6), se to počne tudi zato, da bi se zameglilo, da gre za organizacijo, ki bi jo morali danes poimenovati za dejansko začetnico demokratičnih sprememb v takrat še socialistični Sloveniji, saj je bila to ena prvih zunajpartijskih organizacij – ena prvih, ki je partiji preprosto ušla izpod nadzora. Zgolj zato, ker to jezi konservativne politike, bi morali pri tem vedno dodati, da sta znotraj nje že leta 1984 – takrat je bil Vinko Gorenak še socialistični miličnik – nastali lezbična sekcija Lilith in homoseksualna sekcija Magnus. Pri čemer niti ni nenavadno, da je bilo to tedanjim komunistom tako mrzko in grozno, kot je danes SDS in NSi. Da tudi ta skupna značilnost stare partije in današnjih vladajočih strank ni tako nenavadna, trdimo zato, ker je v tistem času današnji predsednik vlade še nosil peterokrako zvezdo in socialistično zastavo, ko je korakal po poteh Avnoja, služboval pa v partijskih strukturah. In to je prvi razlog, zakaj morda res potrebujemo muzej osamosvojitve: da bo na nekem kraju jasno razloženo, kako so nekateri kasnejši domnevno veliki demokrati svojo srečo pred tem poskušali tudi v partiji, dejansko pa do konca kariere ostali v njej. Konvertitstvo je pomemben predal v osamosvojitveni sagi.

A to je le prvi razlog, zaradi katerega velja podpreti gradnjo novega muzeja. Glavni razlogi pa se skrivajo v današnjem času. Če namreč Janša in njegovi politični sopotniki tako vztrajno gradijo na svojih dejanskih in pa tudi domnevnih zaslugah za osamosvojitev in demokratizacijo te države, je res čas, da dobimo prostor, kjer bo vse do potankosti razloženo. Naj torej postavijo muzej, naj namenijo sredstva, naj se torej gradnja začne še v njihovem času, hkrati pa mora naslednja normalna oblast sprejeti zavezo, da bo ta projekt tudi končala, le da ga bo prepustila dejanskim in pravim zgodovinarjem. In kje bi se moral končati zgodovinski pregled v tem muzeju? Seveda v sedanjosti. Pač ne z odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije, ampak z odhodom zadnjega komunista z oblasti. In v tem trenutku imamo na oblasti dva, ki sta resno delovala v bivših partijskih strukturah. Prvi je Borut Pahor, drugi pa seveda Janez Janša. Oba sta ostala partijca in zato je tudi prav, da dobita svoje mesto v muzeju. Imata namreč tudi skupno epizodo, ki bi morala v tem muzeju dobiti poseben temen hodnik, hodnik bolečine: gre seveda za izbrisane. Gre za eno najbolj trpkih zgodb, prav je, da jo spoznata vsak slovenski osnovnošolec in srednješolec, ki bosta v okviru učnega načrta obiskala muzej osamosvojitve. Tako kot je prav, da spoznata vse zgodbe, od tega, kako je Janša v zgodovino poslal Jožeta Pučnika, pa do trgovine z orožjem ter dogodkov v Depali vasi. Da, to je zgodovina slovenskega osamosvajanja.

A kot vsak muzej naj ima tudi ta krilo za tekoče razstave. Ko bo postavljen, bo obdobje janšizma verjetno že za nami. A kljub temu si ta pojem in to obdobje, ki ga pravkar doživljamo, zaslužita zgodovinsko obeležitev – morda pa zgodovinarji celo presodijo, da ju je vredno obravnavati kot zaključno obdobje osamosvojitve in nastajanja države. In tam naj sliko in temeljit podpis pod njo dobijo vsi, ki so sodelovali pri tem in ki so legitimirali ravnanje sedanje oblasti. No, tudi na tem oddelku se bo posebno mesto našlo za Boruta Pahorja, a ob njem naj visijo tudi slike Igorja Zorčiča in drugih iz SMC, ki so omogočili to, da je danes Slovenija edina evropska država, kjer ni dovoljeno izražati političnih stališč in kjer oblast aktivno posega v medije. Mar ni neverjetno, kako smo v tridesetih letih prišli na izhodišče: pisatelji, književniki in pesniki javno in na ulicah protestirajo zoper oblast s popolnoma enakimi argumenti kot v osemdesetih, oblast razglaša nevladne organizacije za grožnjo politični ureditvi, demonstracije pa za nesprejemljive in protidržavne – čeprav je ob tem treba napisati, da Boris A. Novak, eden od ustanoviteljev Nove revije (ki jo je kljub njeni jasni usmerjenosti proti tedanji partiji financirala država), v času komunizma ni dobil nobene kazni.

Se sploh zavedamo, kako globoko smo zabredli? Da so policisti kaznovali pesnika in univerzitetnega profesorja, ker je sam pred parlamentom javno prebral sonet – pri čemer je popolnoma vseeno, da je bil to ravno Boris A. Novak?

Ali kot pravi Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev, v tokratnem intervjuju za Mladino: »Mehanizmi oblasti danes niso samo podobni, so identični komunizmu. Pa ne zvezi komunistov, temveč komunistični partiji. Ideja komunistične partije je bila ostati za vedno na oblasti, za vse večne čase, in v vsakem trenutku vsakega nasprotnika, ki misli drugače, odrezati, obsoditi, utišati medije, delati neprestane čistke. To je popolnoma enako kot to, kar gledamo danes.«

Ta krog, ki ga je naredila Slovenija v tridesetih letih, si zasluži muzej. In Janša ima prav: on si zasluži v njem posebno mesto. V opomin prihodnjim generacijam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.