Nova stranka?

Janko Lorenci

26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Kolumna

Potem ko je nezaupnica Janševi vladi klavrno propadla, je prvotni nesojeni mandatar opozicije Jože P. Damijan prišel na dan z napovedjo nove sredinske stranke. Za Kul je rekel, da lahko nekoliko omili Janševo mrcvarjenje Slovenije, a da je to njegov skrajni domet. Tudi o njegovih kadrih nima dobrega mnenja.

Damijan ni kdorsibodi; je uveljavljen ekonomist, angažiran intelektualec, ki se je iz nekdanjega zloglasnega mladoekonomista in kratkoživega ministra v Janševi prvi vladi prelevil v jasnega nasprotnika neoliberalizma. Zaslužen je tudi za nastanek Kula, ki ga brez njega najbrž sploh ne bi bilo.

S kakšnimi motivi je zdaj to združbo bolj ali manj odpisal, je težko reči. Je užaljen, ker ga je kot morebitnega mandatarja zamenjal bledi, kameleonski Erjavec, kar se je potrdilo kot napaka? Je v stikih s kulovci ugotovil, da so medli in brezupno sprti? Hoče sam postati voditelj nove stranke? Brez političnih ambicij ni, sicer ne bi nekoč postal Janšev minister, zdaj pa potencialni mandatar in pobudnik nove stranke. Po drugi strani se je nenavadno zlahka umaknil Erjavcu in večkrat potarnal, da bi mu bilo premierstvo v finančno breme.

Mogoča je tudi dobronamerna razlaga: Damijan z napovedjo-grožnjo nove stranke pritiska na Kul, naj vztraja skupaj, morda sestavi predvolilno koalicijo ali celo vlado v senci. A tudi če takega dobrohotnega namena nima, bi moral biti učinek napovedi enak: če se bo Kul razsul, se bo na sceni še pred volitvami pojavila nova stranka. To je tako rekoč zakonitost zadnjega desetletja. Razlog je preprost: nezadovoljstvo z Janšo je med ljudstvom prevladujoče, izrazitejše kot v politiki, predvsem pa bolj trajno in zanesljivo. In na tej podlagi se pred vsakimi volitvami od nekod vzamejo ambiciozni novi obrazi in Janši, potem ko se povežejo z drugimi levosredinskimi strankami, pred nosom speljejo oblast.

Težava novih obrazov je, da so vsi, ki so bili ali hoteli postati premieri, hitro potonili ali se slabo odrezali (Janković, Bratuškova, Cerar, Šarec), pač zato, ker med njimi ni bilo nobenega štrlečega politika, hkrati pa vsebinsko niso prinesli nič res novega, ampak zgolj omogočali nadaljevanje statusa quo, tiste godlje nesprememb, v kateri se lahko Janša vrača na oblast. Izjema v tej kavalkadi starikavih novih obrazov je Levica, edina na levi sredini, ki si res zasluži to ime, saj edina resno nasprotuje neoliberalizmu, se zavzema za demokratični socializem (beri: za staro socialdemokracijo pred prodorom neoliberalizma), a se je kljub temu ali pa prav zato po moči izenačila z drugimi opozicijskimi strankami in počasi postaja sprejemljiva tudi za sredinske volivce.

Toda scela ostaja leva sredina razdrobljena, šibka in še najbolj povezana z nasprotovanjem Janši. Damijanova napoved nove stranke zbuja mešane občutke. Po eni strani bi lahko dobro vplivala na trdnost in ambicioznost Kula. Po drugi strani je v nasprotju s samo seboj, saj bi levosredinski sceni, za katero tudi Damijan pravi, da jo sestavlja preveč strank, dodala še eno. Nova stranka bi bila upravičena le pod dvema pogojema. Prvič, če bi se Kul razmajal ali razsul. Drugič, če bi bila nova stranka močna in vsebinsko drugačna, taka, da bi Slovenijo pomagala potegniti iz stagnacije in večnega oblastnega izmenjavanja SDS in razdrobljene leve sredine.

Z Damijanovimi ekonomsko-socialnimi stališči se je v glavnem mogoče strinjati, toda to še ne pomeni, da bi bila enako profilirana tudi morebitna nova stranka. Pojem sredinski je mogoče napolniti z zelo različnimi vsebinami. Tudi če bi bila vsebinsko pravšnja, bi bilo od nje malo koristi, če ne bi bila tudi močna, z razvejeno strankarsko strukturo, saj bi volivce pridobivala na račun sorodnih strank, desnico pa pustila nedotaknjeno.

In močna stranka ne nastane kar tako: zanjo sta potrebna vsaj ustrezno družbeno razpoloženje (to potencialno obstaja) in privlačen voditelj. Damijan se kak velik karizmatik ali politik kljub siceršnjim kvalitetam ne zdi. Sodeč po anketah bi lahko v tem trenutku novo močno stranko na hitro sestavil kvečjemu Čeferin, ki pa take ambicije zanika. Intelektualna elita, ki naj bi po Damijanu zagnala novo stranko, pa običajno tudi ne razpolaga s potrebnimi političnimi in organizacijskimi veščinami, zlasti pa se s politiko, ki je, če naj bo uspešna, trdo delo, ukvarja le v prostem času.

Skratka, Damijanova napoved je dvorezna: nova stranka bo morda izhod v sili, lahko pa na levosredinski sceni zgolj okrepi medsebojno odžiranje volivcev. Največ koristi od tega bi imel Janša. Kaj se bo zgodilo v resnici, seveda ne vemo, za zdaj pa je največ odvisno od tega, kako se bo obnašal Kul. Predvsem od njega samega je odvisno, ali bo na volitvah Janšo poslal na počivanje on sam ali pa kak nov obraz. Njegova odgovornost je velikanska. Če hoče sebi in Sloveniji dobro, je obsojen na tesno notranje sodelovanje, na močan, konkreten in ravno prav alternativen program, na zavezništvo s civilno družbo. Zdajšnji prepir med Kordišem in Jenullom je za razčiščevanje nerešenih vprašanj koristen, zaradi verbalne ostrine pa butast, škodljiv in voda na Janšev mlin. Umirita se, gospoda.

Pred nami je hudo leto, napeta tekma s časom in vprašanje, kako ohraniti demokracijo do volitev. Janša bo še naprej razgrajeval ustanove, uničeval točke nadzora, sejal svoje klone, naskakoval medije in sodstvo, strahoval in delil bonbončke in tudi tako zapravil enkratno priložnost za razvojni skok, omogočen z bruseljsko-koronskimi denarji za okrevanje. Tudi nekaj virusa bo še gojil, potrebuje ga za izredna stanja. A ura za odhod mu tiktaka; večina ljudstva je in bo proti njemu, kolaborantov za novo koalicijo pa bo z volitvami zmanjkalo.