Grega Repovž

Grega Repovž

5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Uvodnik

O medijski pristranskosti

Očitki slovenskim medijem, da so pristranski, da so levi, da so naklonjeni strankam nečesa, kar se v javnem prostoru poenostavljeno imenuje leve stranke, so res neumni – tako neumni, da jih je novinarjem in urednikom težko sploh zavračati in o njih razpravljati. Ker je s temi trditvami vse, ampak res vse narobe.

Slovenski medijski prostor je tako kot politični prostor pretežno kar konservativen oziroma ekonomsko liberalen. To velja na primer za obe relevantni televiziji, javno RTV in Pop TV. Ekonomsko sta oba televizijska medija ne samo liberalna, ampak pretežno neoliberalna, le redko na enega in drugega prodrejo leve ideje, to se najjasneje pokaže pri vprašanjih javnega šolstva in zdravstva, višine davkov in tega, kako velika naj bo državna uprava, koliko premoženja naj ima in upravlja država itd. Obe televiziji zagovarjata nizke davke, podjetniki so glavni sogovorniki, ko gre za ocenjevanje učinkovitosti in kakovosti države. Govoriti proti kapitalistični ureditvi je na obeh televizijah dobesedno bogokletno. Naj ponazorimo s primerom: konec leta 2020 je vlada odpravila še zadnji davek, ki so ga imeli v Sloveniji premožni – davek na luksuzna vozila. Nobena izmed omenjenih televizij tega ni problematizirala. Pa čeprav pri nas nimamo resnih davkov na premoženje, nimamo davkov, ki bi preprečevali, da si najbogatejši kopičijo nepremičnine, nimamo davkov na luksuzne dobrine.

V Sloveniji obstaja le ena parlamentarna stranka, ki ima dejansko leva stališča: to je Levica. A Levico večina slovenskih novinarjev in urednikov prezira in črti podobno močno, kot jo črtijo v SDS, SMC in NSi. Stališča Luke Mesca so slovenskemu medijskemu svetu približno enako mrzka kot naštetim strankam.

Medijski prostor torej še zdaleč ni lev. Če bi ga na primer primerjali z nemškim medijskim prostorom, bi se večina slovenskih medijev po prepričanjih, ki jih zagovarjajo, uvrstila na konservativno stran. In tudi časopis, ki ga držite v rokah, bi bil v Nemčiji bolj na sredini kot na levici – tako zelo je namreč v desno nagnjen ne le politični, ampak tudi medijski prostor v Sloveniji. Leve ideje so tu nekaj, kar prodre v res redke medije, po navadi bolj leve ideje zagovarjajo kolumnisti, ki so – to je zanimivo – resda med bolj branimi. S temi kolumnisti se dejansko ti mediji malce uravnotežijo.

Neresnica je tudi, da so omenjeni mediji bolj naklonjeni tako imenovanim levim strankam in njihovim voditeljem. Do njih so vsaj tako neizprosni, kot so do SDS in Janše – in to ne le takrat, ko so na oblasti. Tudi v tem trenutku, ko je na oblasti SDS, je tako: ali so mediji kakorkoli naklonjeno na primer obravnavali nastanek Kul, medsebojne odnose med strankami te opozicijske koalicije in ali so kakorkoli prijazno obravnavali na primer Karla Erjavca? Seveda ne. Dejansko so bili v celotnem obdobju iskanja glasov za nezaupnico do njih bolj neizprosni kot do Janše, navkljub vsem njegovim dejanjem. Na Pop TV na primer se Kul skoraj nikoli ni prebil v prvo polovico glavne večerne oddaje.

A lahko ponudimo seveda še druge primere. Si predstavljate, da bi neka neznana ženska iz Prijedora nakazala LMŠ za 400 tisoč evrov posojila? Od te stranke ne bi ostalo nič. Govoriti, da so slovenski mediji bolj naklonjeni tako imenovanim levim strankam, kaj šele levim idejam, je torej neumnost. In če bi bil kdo v Avstriji obsojen, ker je dal podkupnino LMŠ, bi se ta stranka sploh še kje pojavila? Bi katerikoli medij njenega vodjo jemal resno? Seveda ne, Šarec bi bil lopov in pika. No, SDS in njenemu predsedniku se je tudi v tem primeru pogledalo skozi prste.

Da se v poročanju medijev tolikokrat znajdejo čudni posli SDS ali čudne izjave Janeza Janše in njegovih, ni kriva domnevna naklonjenost medijev tako imenovani levici, ampak gre za preprosto dejstvo, da je z Janšo in SDS povezanih toliko nedopustnih ravnanj, toliko sumljivih imenovanj in poslov, toliko ravnanj, ki so vprašljiva, da je seveda to v večini medijev novica. Ker mediji o takih stvareh poročajo. In s to stranko je povezanih neprimerno več sumljivih poslov in ravnanj kot z drugimi. Niso torej mediji neprofesionalni, ampak je ta stranka toliko manj etična, toliko pogosteje ravna politikantsko, z njo je povezanih toliko sumljivih finančnih transakcij, tako bolj brezkompromisno kadruje le po strankarski liniji, toliko večkrat ravna v nasprotju z ustavnimi in etičnimi načeli, da je logično, da mediji o tem poročajo. Mediji zgolj opravljajo svoj posel. Če bi na primer italijanska vlada financirala ustanovitev televizije za SD Tanje Fajon, bi bila to novica v medijih? Seveda bi bila. Ampak Tanja Fajon tega nima na vesti. SDS pa ima. In če bi brat Marjana Šarca (vemo, da nima brata) vsakič, ko bi Šarec prišel na oblast, začel poslovati z državnimi podjetji, bi bilo to v vseh medijih? Seveda bi bilo. Bi se vsi zgražali nad Luko Mescem, če bi kot premier čestital Donaldu Trumpu za zmago na volitvah, čeprav ta ne bi zmagal? Seveda bi se. Predstavljajte si, kako zelo bi se zgražali, če bi Luka Mesec potem še trdil, da so bile ameriške volitve prirejene.

Slovenskim medijem je mogoče očitati marsikaj. A če bi Janšo obravnavali tako brezkompromisno, kot obravnavajo druge politike, bi danes večina mladostnikov ime Janez Janša poznala samo iz zgodovine osamosvajanja, ker ga že tako dolgo ne bi bilo v slovenski politiki. Na primer že od Depale vasi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.