Pelé

Diaboličnost nogometa.

Pelé – sin nogometaša, nekdanji čistilec čevljev, trikratni svetovni prvak, prvi nogometaš, ki je dosegel tisoč golov, nacionalna institucija, občasni filmski igralec, kralj, sinonim za Brazilijo, obljuba boljšega sveta, oče številnih otrok, za katere ni vedel – je bil nogometaš, prek katerega je Brazilija vzljubila samo sebe. Bil je tako slaven, da se ni mogel niti premakniti, grozili so mu s smrtjo in ugrabitvijo, častili so ga kot boga, toda danes težko hodi – pred kamero pridrsa s hojco. Ko pa začne pripovedovati, se začnejo prižigati tekme, svetovna prvenstva in njegove mojstrovine – že gola, ki ju je pri sedemnajstih dosegel v finalu svetovnega prvenstva na Švedskem, sta nogometna Državljana Kanea, obenem pa le uvod v njegovo umetnost. In ko gledate vse te njegove akcije, podaje, strele in gole, se sprašujete: je bil to najboljši nogometaš vseh časov? Ali le najboljši nogometaš 20. stoletja? Je bil boljši od Maradone, Messija in Ronalda? Ni jasno. Zakaj ne? Ker v njegovem času še ni bilo snemalne tehnologije, ki bi lahko ujela vse nianse in vso globino njegove umetnosti. Bi bil s snemalno tehnologijo, ki glorificira Messija in Ronalda, največji? Morda.

Toda tale doku nas opozori, da niso vsi gledali le, kaj počne na igrišču, ampak da so mnogi gledali tudi, kaj počne zunaj igrišča. Čas, ko je blestel, je bil namreč čas brutalne diktature, vojaške hunte, represije, mučenj, izginotij (aktivistov, umetnikov, novinarjev, opozicije, civilne družbe), fašističnih sloganov (»Brazilija – ljubi jo ali pa izgini!«), patriotske evforije – in Pelé je bil ljubljenec brazilskih diktatorjev. »V času diktature se zame ni nič spremenilo,« pravi. Je vedel, kaj se dogaja? Slišali so vsemogoče, pravi, a niso vedeli, ali naj vse to verjamejo. »Moja vrata so bila vedno odprta.« Videti je bil kot človek, ki ne ve, da obstaja politika. Diktatura je bila le zmagovalka – tako kot on. Druženje z diktatorji je razumel kot druženje slavnih. Njegova »politična nevtralnost« v času diktature je bila osupljiva. Ni bil Muhammad Ali, pravi nekdo. Bolj kot občutek, da je nad politiko, je imel občutek, da je nad diktaturo. Bilo mu je vseeno, saj je profitiral v obeh primerih – v diktaturi in demokraciji. »Za Brazilijo sem naredil več kot politiki.« Še več pa je naredil za diktaturo. Pa vendar: ko je Brazilija leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Mehiki igrala v finalu (z Italijo), je bilo jasno, da bo zmaga oz. osvojitev svetovnega pokala še najbolj koristila diktaturi, da jo bo torej afirmirala in le še utrdila – so brazilski disidenti navijali za Italijo? (Netflix)