Grega Repovž

Grega Repovž

12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Nova stara stranka

Kakorkoli obračamo, bodo redne volitve že čez dobro leto. Kmalu torej. Tisti, ki mislijo resno, da si Slovenija ne more privoščiti še enega mandata Janeza Janše na čelu vlade, morajo delovati izjemno hitro. Zato morajo biti tudi temeljni razmisleki opravljeni čim prej.

Ekonomist in pobudnik nastanka Kul Jože P. Damijan po neuspeli nezaupnici Janezu Janši – od začetka je bil to zelo verjeten izid – poziva k ustanovitvi nove stranke. Tako utemeljuje: »Glede na vse okoliščine lahko sklepamo, da strank SMC in DeSUS ne bo več, ker sta z nepodporo konstruktivni nezaupnici naredili kolektivni samomor. V predvolilni kampanji bodo efektivne le štiri stranke, ki jih delimo še na levi in sredinski del. Na levem polu imamo SD in Levico, ki sta vsebinsko močni, vendar imata obe zaradi drugih okoliščin omejen domet … Po moji oceni imata obe stranki skupaj možnost doseči okoli 25 odstotkov volilnega telesa. Na sredini ostaneta le še dve stranki, in sicer LMŠ in SAB, ki sta enoimenski stranki in za njima ni velike strankarske infrastrukture … Domet obeh strank je po moji oceni okoli 12 odstotkov volilnega telesa, kar pomeni, da stranke leve sredine v tem trenutku ne bi mogle oblikovati vlade in bi se znašli v položaju, v kakršnem smo danes.«

Težko se je ne strinjati z zgornjo Damijanovo analizo o slovenski politični sredini, v njej ni bistvenih napak. Vendar pa se je treba vprašati, ali ni morda racionalneje kot o popolnoma novi politični stranki na sredini razmišljati o tem, da obstajajo v vseh navedenih strankah tako imenovane sredine – LMŠ, SAB, SMC in DeSUS – ljudje, ki so jim dejansko nekatere politične vrednote skupne. Ustanovitev nove politične stranke, ki bo spet prisegala na svojo čistost, pomeni angažma političnih novincev, ki te kompleksne profesije niso še nikoli opravljali. Bazen ljudi, ki bi se želeli ukvarjati s politiko, je že zaradi velikosti Slovenije zelo majhen. Vsaka nova stranka brez političnih profesionalcev je doslej nasedla na popolnoma iste čeri v političnem prostoru, predvsem so vedno znova nasedli na Janševe pasti ter različnim farizejem. Zakaj torej ne bi na politični sredini raje razmišljali o tem, kako vzpostaviti platformo, ki bi dejansko povezala vse te, ki so že v politiki in ki delujejo tako na državni ravni kot na lokalni v strankah LMŠ, SAB, SMC in DeSUS ter imajo seveda jasen odnos do današnjega načina vladanja?

Vse nove stranke doslej so imele nekaj skupnega: če jim je že uspelo osvojiti oblast, jim je moči zmanjkalo v trenutku, ko so prišle na oblast. Preprosto: take stranke nimajo ne ljudi, ne znanja, ne izkušenj. Četudi bi torej nova stranka uspela in morebiti premagala Janševo SDS – kar ji lahko uspe le z izjemno izrazitim voditeljem –, bomo že dan po zmagi v ponovitvi.

Damijan se tega zaveda: tudi sam ve, da je vsaka enoimenska stranka zmogla resno plesati le ene volitve. A koncepta novih, »čistih« strank so volivci danes tudi naveličani. Če se kdo na volitvah ob SD in Levici res želi soočiti s SDS, bo moral storiti več, kot le ponuditi 88 imen kandidatov. Na drugi strani namreč stoji strankarski stroj SDS, ki ima močno mrežo ljudi, medijev ter veliko denarja. Leta 2022 (če bodo volitve v rednem roku) bo ta stroj še močnejši. Zato je morda tisto, kar bi lahko bilo prepričljivo za volivce, ponudba nečesa, kar že ima dejansko moč na državni in tudi lokalni ravni – in to je lahko združena stranka, ki bi nastala iz omenjenih štirih liberalnih strank, torej LMŠ, SAB, DeSUS in morda SMC. Seveda pa to odpira veliko vprašanj.

Sta se na primer Alenka Bratušek in Marjan Šarec pripravljena umakniti z vodstvenih položajev in poiskati nekega skupnega močnega vodjo stranke? Je SMC že pred volitvami zmožna narediti obrat in se odreči sedanjemu vodstvu (Počivalšku in Zorčiču) ter se priključiti združeni stranki? So v DeSUS zmožni uvideti, da le z združitvijo lahko obstanejo? So vsi skupaj zmožni najti voditelja, resnega samostojnega človeka?

Če bi do te združitve prišlo – razmere za to bodo z vsakim dnem bolj zrele v vseh naštetih strankah –, bi to pomenilo v trenutku popolno spremembo slovenske politike na državni in tudi lokalni ravni. Velja samo pogledati, v koliko občinah bi se karte takoj premešale. In tudi volitve bi se zgodile zelo hitro. Štiri šibke stranke bi bile združene močna sila.

Volivci imajo dovolj mesij, dovolj čistunstva, dejansko iščejo to konservativno politično silo, pač liberalno stranko. In dejansko vse te stranke (in kar je od nekaterih izmed njih ostalo) zagovarjajo ekonomsko in politično podobna stališča.

In tudi Socialdemokrati in v Levici bi lažje zadihali, če bi liberalci končno postali to, kar so. Razporeditev bi bila tudi neprimerno bolj naravna, bolj podobna dejanskemu stanju v volilnem telesu.

Morda je trenutek za to pravi. Nekako se zdi, da so zdaj vsi v tem delu političnega prostora začeli dojemati, da nimajo več veliko časa in da so vsi njihovi stari aduti že zaigrani. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.