Grega Repovž

Grega Repovž

23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Čas je, SMC

»Mi smo bili iskrena in svobodomiselna stranka, vedno smo povedali, kar smo mislili, bili smo zvesti koalicijski pogodbi. To, kar se je zgodilo zdaj, ni nekaj, kar bi se dalo pomesti pod preprogo. To koalicijo je zrušil Janez Janša.« Te besede niso izmišljene, ampak dejanske. Bila je sreda, 23. januarja 2013. Izrekel jih je dolgoletni sopotnik Janeza Janše Gregor Virant. Stranka Državljanska lista je odločitev sprejela soglasno, z zavedanjem, da to tudi dejansko pomeni konec stranke. Gregor Virant, Janez Šuštaršič in Senko Pličanič bi skupaj z drugimi člani Državljanske liste seveda takrat lahko ostali v Janševi koaliciji in vlada bi verjetno končala celoten mandat. Vendar jim to ni prišlo niti na misel. Njihov razmislek je bil zelo preprost: če bomo ostali tukaj in še naprej podpirali to vlado, bomo izgubili vso osebno integriteto, za vse življenje. Preprosto so vedeli, da so stvari šle predaleč. Virant je potreboval več let, da se je vrnil v javno življenje. Vendar se je.

Danes lahko opazujemo še zadnje ostanke stranke SMC, z njenim predsednikom Zdravkom Počivalškom vred, v agoniji, ker so ta trenutek zamudili. Vedo, kaj bo padlo nanje. Kot da ves čas upajo, da se bo položaj, ki so ga s sklenitvijo koalicije z Janezom Janšo zakuhali dejansko sami (enako se je zgodilo Virantu leta 2011), že nekako rešil, da bo prišel trenutek, ko se bodo stvari obrnile na bolje. Hitijo, utemeljujejo, zagovarjajo – niti tega niso opazili, da niti poslanci in ministri SDS niso tako goreči zagovorniki Janeza Janše in njegove politike kot oni. Njim seveda ni treba, oni nimajo slabe vesti. Poslanci in ministri SMC pa jo imajo. Dejansko je težko gledati Gregorja Periča, mučno, v tej vlogi. Težko je gledati ljudi, ki se v agoničnem stanju tako ponižujejo, sploh na očeh celotne javnosti.

A zadeve so pripeljane izjemno daleč. Vsi opazujemo, kako SMC in poslanska skupina DeSUS za Janšo in SDS opravljata najbolj umazane in zavržene stvari. Ker so njuni člani tako odvisni od tega, da vsaj še eno leto preživijo na svojih položajih? Ne gre jim za denar, upajo pač, da se bo nekje našel izhod iz tega položaja. Se sploh zavedajo, kako se ponižujejo, ko javno s predsednikom stranke Zdravkom Počivalškom razmišljajo, da bi odstopil z ministrskega položaja, se za nekaj dni vrnil na poslansko mesto, da bi izvolili novega predsednika državnega zbora, nato pa se dal ponovno imenovati za ministra – pri čemer bi sam glasoval za ta predlog? Se sploh zavedajo, za kakšno nizkotno izigravanje parlamentarne demokracije gre? In nadalje: koalicija ne želi dati nepovezani skupini bivših poslancev DeSUS in SMC mest v delovnih telesih, čeprav dejanska razprava o zakonih poteka prav na sejah teh teles. Se v DeSUS in SMC sploh zavedajo, da samo oni o tem javno govorijo in utemeljujejo to sramotno ravnanje? Se zavedajo, da jih vsi gledamo? Mar res ne vidijo, v kako groznem položaju so se znašli? Da ne reagirajo, čeprav je Slovenija edina država v EU, ki je v zadnjem letu popolnoma prepovedala izražanje političnih mnenj na ulici. Mar se ne zavedajo, da zaradi njih in njihove politične preračunljivosti dan za dnem hodijo dijaki, torej otroci, pred sodnike, ker so s transparenti stali na trgu in zahtevali šolo, medtem ko je v bližnjem trgovskem centru desetine in desetine ljudi stalo v vrstah v zaprtem prostoru? Medtem ko so poslovneži jedli v vsaki drugi restavraciji brez mask. Res tako podcenjujejo svoje sodržavljane, da mislijo, da se to ne vidi? Mar se ne zavedajo, da vsak dan (ampak res že vsak dan) v tujem tisku izide vsaj en članek o razgradnji slovenske demokracije, omejevanju svobode tiska?

A temeljno vprašanje je: ali res mislijo, da javnost teh muk ne vidi? Takšen položaj je za normalnega človeka namreč neznosen. Agonija se vidi vsem na obrazu, poslancem DeSUS ter ministrom in preostalim poslancem SMC.

Ampak stvari so res pripeljane predaleč. SMC, uboren ostanek stranke, ki je leta 2014 dosegla najboljši izid v zgodovini slovenskega parlamentarizma, bo morala še zadnjič razmisliti o tem, ali ni kljub vsemu bolje, da v neki točki vseeno konča zadevo, tako kot jo je Virant leta 2013. Bodo res še naprej za SDS in Janšo izigravali samostojne poslance? Pa postopki državnega zbora?

Stvari so šle predaleč. To kažejo tudi ankete javnega mnenja. Ne, ni jih mogoče relativizirati. So jasne in neizprosne. SMC, njen predsednik in njeno vodstvo imajo dejansko še možnost, da zadeve ustavijo, da izstopijo iz koalicije in s tem spodbudijo predčasne volitve. S tem dobijo vsaj nekaj moralnega kapitala, da bodo vsaj približno lahko normalno živeli. Imajo še možnost, da ohranijo vsaj minimalen delček osebne integritete. Predsedovanje EU ni tako pomembno, da bi med njim ne smelo priti do menjave vlade, njegov pomen napihuje Janša, da bi si zagotovil politični mir.

Javnost se namreč pripravlja na proteste. Še nikoli v slovenski javnosti ni bilo take jeze, tudi leta 2013 ne. Ja, zlorabiti kruto bolezen za politične cilje, za kulturno in politično revolucijo, ki jo danes živimo, je pač nizkotno. In zato pravimo, da ima SMC še zadnjo priložnost. Glede na to, kakšno oblast imamo, nas lahko resno skrbi, da se bodo protesti končali nasilno – s strani oblasti seveda. Saj nočejo imeti v SMC na vesti še tega?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.