16. 7. 2021 | Mladina 28 | Uvodnik
Kaj lahko opozicija res stori?
Opozicijski peterček – LMŠ, SD, Levica, SAB in nepovezani poslanci – ima zelo različne interese. SD in Levica sta politično močni stranki tega peterčka: imata trdno bazo volivcev, tudi na prihodnjih volitvah, predčasnih ali rednih, imata zagotovljen približno takšen rezultat, kot sta ga dosegli na zadnjih dveh. Težko pa ta rezultat presežeta. SD ima še vedno razmeroma novo predsednico, kar prinaša stranki nekaj dodatne podpore, a ne zelo veliko. LMŠ je volilno zgrajena na osebni priljubljenosti njenega predsednika, njena priljubljenost počasi kopni, s prihodom novega »novega obraza« na politično prizorišče pa bo hitro padla na odstotke, ki jih danes dosega stranka SAB. Slednja je ena tistih strank, ki bo vedno med vrati: lahko doseže prag, lahko izpade, česa več s to predsednico ne more doseči, a brez nje te stranke sploh ni. Nova stranka ali močan »nov obraz« pa verjetno postavi SAB pred parlament.
Stranke vladne koalicije so v drugačnem stanju. SDS je v stagnaciji, referendumski izid pa je pokazal, da njeno volilno telo ni več tako trdno. Za zmerne volivce SDS sta Janševo ravnanje na evropskem parketu in povezovanje z višegrajsko četverico nekaj, kar zbuja dvome in zadržke, ne nazadnje so zaradi tega njegovega ravnanja nezadovoljni tudi vidnejši člani stranke (ki pa seveda o tem ne govorijo javno). NSi po rezultatu referenduma tudi ve, da njeno volilno telo ni zadovoljno s strankino podrejeno vlogo v vladi in da imajo njeni volivci zadržke do sodelovanja z Janšo. SMC je stranka, ki je po naslednjih volitvah ne bo več. To, da se tega zaveda, tudi kaže. Nobene resne politične ambicije nima več, zato je Janši in SDS na voljo, on pa jo v zameno pusti pri miru in ji da kakšne drobtinice. Zmagu Jelinčiču je za politiko dejansko vseeno: SNS je njegov osebni projekt, ki mu omogoča dohodek, z Janšo se lažje dogovarja kot z drugimi.
In tu je seveda še DeSUS: novi predsednik Ljubo Jasnič res ne deluje tako medel in nepremišljen kot njegovi predhodniki, je pa širši javnosti neznan, in ne zdi se, da je res zmožen potegniti tri poslance, ki imajo individualne dogovore z Janšo, iz sedanje koalicije. Če trije poslanci ostanejo v koaliciji, je DeSUS na prihodnjih volitvah v enakem položaju kot SMC: ne more se več pobrati, ne more doseči parlamentarnega praga. Če iz koalicije izstopi, se morda lahko vrne na politični zemljevid. Javna podpora, ki jo ima predsednik državnega zbora Igor Zorčič, nakazuje, da so volivci pripravljeni odpustiti, a nam hkrati ne pove prav nič o tem, ali so poslance, ki so jih izdali in podprli Janšo, pripravljeni še enkrat voliti.
Vendar pa poslanci DeSUS Jurša, Hršak in Simonovič z ničimer ne nakazujejo, da nameravajo še enkrat kandidirati za poslanska mesta. Ko opozicija tem trem poslancem in tudi javnosti sporoča, da je pripravljena poskusiti s ponovno nezaupnico, če pred tem Jurša, Hršak in Simonovič odtegnejo podporo Janševi vladi in prispevajo podpise k nezaupnici, je to sicer pametna poteza. S tem jih pred celotno javnostjo bezajo na plano in nanje prenašajo odgovornost za vsako dejanje sedanje vlade ter tudi za nadaljevanje te norije, ki danes ne obremenjuje le Slovenije, ampak tudi celotno Evropsko unijo. Opozicija jih je s tem postavila še bolj pod luč.
Od kod opoziciji ideja, da bi se omenjeni trije poslanci lahko premislili? Zakaj naj bi Jurša, Hršak in Simonovič to storili zdaj? Se je res kaj spremenilo?
Da so razmerja med Janšo in omenjenimi tremi poslanci drugačna, je dejansko res. Čeprav še vedno ostajajo tihi podporniki vlade, Janša namreč na njihove glasove tudi pri ključnih glasovanjih ne more več računati tako avtomatično, kot je bilo v prvem letu njegove tretje vlade. A vendar redko tako ravnajo vsi trije. Običajno tako ravna le eden od njih, kar je sicer pogosto dovolj, da predlog vlade pade. Vendar pa to ne pomeni, da aktivno podpirajo predloge opozicije. To se ne dogaja pogosto.
Jih bo na drugo stran potisnil izid referenduma? Da je izid tega referenduma težko legel na dušo teh poslancev, ni nobenega dvoma, saj jim je v njihovih volilnih okrajih 90 odstotkov ljudi sporočilo, da ne podpirajo njihovega ravnanja. Pa je to za te poslance res dovolj?
Iz vsega navedenega tako v tem trenutku res ni mogoče sklepati, da se lahko v kratkem trije poslanci premislijo in na primer podprejo nezaupnico zoper Janšo in imenovanje novega mandatarja še pred volitvami. Le ena možnost se zdi realna: da opozicija ponudi kandidata za premiera, ki ga preprosto ne bodo mogli zavrniti. Ta kandidat seveda ni eden izmed predsednikov opozicijskih strank ali kakšen nov Karl Erjavec. Opozicija bi morala priti na dan s kandidatom, ki ga preprosto ne bi mogli zavrniti, ker bi s tem zavrnili politično stabilizacijo države. Temu preprosto ne bodo upali reči ne, saj se po izidu referenduma brez dvoma zavedajo svoje odgovornosti in tudi plebiscitarnega mnenja volivcev. To glasovanje je bilo preveč enotno, da se poslanci tega ne bi zavedali.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.