Grega Repovž

Grega Repovž

13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Medtem ko smo čakali

Naj je politično ozračje še tako vroče, naj je nezadovoljstvo še tako močno, naj je odnos javnosti do vladajoče koalicije praktično enoznačno zavračajoč, politična aktivnost slovenske javnosti ostaja enaka. Javnost pa, čeprav je zelo angažirana, hkrati na volitve zgolj pasivno čaka. Čaka, da se bo pojavil nekdo nov. Čaka, da bodo opozicijske stranke naredile naslednji, tokrat prepričljiv korak. Čaka, da bo tega konec.

A pričakovanje in čakanje, da se bo nekaj zgodilo, da se bo zgodilo dejansko samo od sebe, sta žal jalovo početje. V naslednjih dveh letih, v razmeroma kratkem obdobju, bodo v Sloveniji troje volitve: volitve v državni zbor, volitve predsednika republike in lokalne volitve.

V Sloveniji – nismo pa v tem osamljeni – imamo resen problem. Čeprav je vpliv političnih položajev velik in močan, se malo ljudi, ki zmorejo več znanja, širine in intelekta, odloča za vstop in aktivno sodelovanje v politiki. Ne samo v politiki: resni in sposobni ljudje se danes v Sloveniji izjemno težko odločajo kandidirati na katerokoli funkcijo, ki je vsaj malo povezana s politiko oziroma jo politiki dosegajo. Danes kandidirati – če nisi ravno vojak neke politične stranke – pomeni nekaj takega kot vožnja brez zavor: obstaja res izjemno velika možnost, da bo oseba še pred imenovanjem že tako umazana, tako diskvalificirana, da ji ne bo zgolj ne uspela kandidatura na novo funkcijo, ampak bo težko ohranila dotedanji družbeni položaj. Danes SDS, NSi in SMC na vsa ključna mesta, do katerih ima dostop politika, imenujejo le svoje člane in pa prijatelje voditeljev teh strank, še nikoli – tudi v času prejšnjih Janševih vlad – ni bila politična pripadnost tako pomembna, še nikoli ni bila strokovna usposobljenost tako irelevantna, prav tako pa se še nikoli ni zgodilo, da bi bilo na toliko mest imenovanih toliko ljudi, ki so v kazenskih postopkih oziroma so se očitno ukvarjali s sumljivimi posli. Kar pa seveda na kratki in dolgi rok od kandidature na ta mesta še bolj odvrača res usposobljene, ker pač nočejo biti del istega kot ti vprašljivi ljudje. Ta spirala negativne selekcije pa še zmanjšuje krog ljudi, ki se bodo v prihodnosti pripravljeni sploh izpostaviti in kandidirati za kakšno pomembno funkcijo. Pa sploh ne govorimo o neposrednih političnih funkcijah, danes je težko najti kandidate že za popolnoma apolitične funkcije, toliko huje pa je seveda, ko pridemo do politike: biti član politične stranke je zaznamujoče, zagnusili so nam vso politiko, pa čeprav tako zelo vpliva na naša življenja; nihče se noče več izpostaviti, zastaviti svojega imena, ponuditi svojega časa in strokovnosti javnosti, ker pač ve, da se bo zanj to slabo končalo. Tudi ko imamo normalno vlado, je vanjo težko privabiti eminentna imena.

A če si ta javnost res želi, da bi se kaj spremenilo, bo pač morala preiti iz pasivnosti v aktivnost. Oziroma drugače: če tisti, ki danes menijo, da se mora janšizem v Sloveniji končati, to res želijo, če torej mislijo resno, da je dovolj, da se nam to ponavlja, in če si res želijo, da ljudje sovraštva in izključevanja ne bi več prišli na oblast, bodo pač morali sprejeti tudi to, da v predstavniški demokraciji to poteka tako, da postaneš politično aktiven v politični stranki (lahko se imenuje tudi lista). Seveda to vemo vsi. Ampak danes tako jasen »Dovolj!« bo iz zgolj besede prešel šele v točki, ko se bodo ljudje začeli vključevati v obstoječe stranke in ustvarjati nove politične pobude. Pomembno je, da se okrepijo tudi obstoječe stranke, čakanje zgolj na novo stranko (in novega političnega odrešenika) je preveč pasivno ravnanje. Seveda se lahko zgodi tudi to, a nobenega resnega jamstva ni, da se bo in da bo to, kar se bo ponudilo, res dobro.

SDS, ki jo resda črti velika večina javnosti, ima vedno pripravljene kandidate za vsak občinski svet in vsako četrtno skupnost – in če se javnost janšizmu res želi postaviti po robu, mora sprejeti, da je ta stranka v vseh porah, ki jih lahko politika doseže.

Čas je, da javnost spet vzame politiko v svoje roke. Ker SDS zmaguje prav zato, ker se večini državljanov od groze zavrti v glavi, ko samo pomislijo, da bi se morali politično spopasti s temi ljudmi, zato raje zgolj opazujejo. Kar je popolnoma človeško in razumljivo, a prav ta pasivnost, ki je sicer posledica nasilne oblasti, ohranja janšizem močan na vseh ravneh v državi, od občinskih svetov in četrtnih skupnosti naprej.

Morda se sliši naivno. A šele splošna dejanska politična angažiranost je pot k spremembam. Slovenska javnost je v politiki odsotna, zasedli so jo ljudje, katerih raven je tako nizka, prostaška in plehka, da je normalnim ljudem preprosto nedostojno vstopiti v ta prostor. Zato pa prav ti nedostojni ljudje upravljajo življenje dostojnih, torej življenje velike večine, in vstopajo v njihovo zasebnost, v njihovo prihodnost ter dejansko vodijo družbo v smer, ki si je ta družba večinsko ne želi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.