Intervju / »Bistveno je, da politike, ki so že na oblasti, prisilimo v pravično delovanje in dosežemo, da se nas, ljudi, v bistvu bojijo«

Njegova senzibilnost je izjemna – bržkone našemu najprodornejšemu režiserju mlajše generacije Žigi Divjaku (1993) uspeva z gledališkimi projekti kontinuirano osvetliti najbolj žgoče družbene teme. Brez moraliziranja nas s svojo umetnostjo sprašuje, ali je to res skupnost, v kakršni si želimo živeti. Cenita ga občinstvo in stroka – v zadnjih letih je prejel nekaj najprestižnejših nagrad, samo letos Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za vrhunske stvaritve na umetniškem področju, njegova predstava pa je bila že drugič razglašena za najboljšo predstavo Borštnikovega srečanja: tokrat je bil to avtorski projekt Gejm, ki se sprašuje o odgovornosti slovenske mejne politike za življenje in usodo beguncev. Trenutno pa ga najbolj zaposluje okoljska problematika, ki bo predmet njegovega novega gledališkega projekta Vročina – premiera je predvidena za jesen. Prepričan je, da nam zmanjkuje časa: če bi zares dojeli stanje, v katerem je naš planet, bi šli takoj na ulice, vsi, in zahtevali spremembe takoj, tudi s silo, če bi bilo to potrebno.

Pravkar ste se vrnili z dopusta. Povejte, se znate na počitnicah povsem odklopiti? V sistemu, ki tako spodbuja nenehno produktivnost, to marsikomu ne uspeva.

Absolutno znam ugasniti telefon in ne pregledovati e-pošte, tako da ta vidik dela na dopustu brez težav pustim za sabo, ustvarjalni procesi pa po drugi strani niso nekaj, kar lahko prižgeš in ugasneš – to je del, ki mi povsod sledi in gre običajno z mano tudi na počitnice. Še posebej pri predstavah, ki jih razvijam zadnje čase in so bolj dokumentarne. Tema me navadno tako posrka, da hočem nočem vse gledam skozi optiko tega. Temu se ne morem izogniti in se v bistvu niti ne želim.