Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Dva leva

Je kdo rekel Nato?

(Kot leta 45)

»Ne bomo dovolili, da se ponovi strateška napaka iz leta 2015. Pomagali bomo zgolj posameznikom, ki so pomagali nam med operacijo Nata. In članicam EU, ki varujejo našo zunanjo mejo ... Če se proti taliba -nom v nekaterih delih Afganistana organizirajo in borijo ženske, se naj tudi moški, je navedel Janša. Meni namreč, da ni dolžnost EU ali Slovenije, da ’pomaga in plačuje vsakemu na planetu, ki beži, čeprav bi se lahko boril za svojo domovino’.«
— Janez Janša je imel za hip občutek, da je voditelj EU (STA, 22. 8. 2021)

»Slovensko predsedstvo ne more govoriti v imenu Evropske unije glede Afganistana ... Naše institucije si prizadevajo ugotoviti, kakšna solidarnost bi bila potrebna za vse, ki jih ogroža novi afganistanski režim, in ne le za Afganistance, ki so sodelovali z nami ... Vse države članice se počutimo vpletene v situacijo v Afganistanu in jasno je, da moramo pokazati solidarnost.«
— David Sassoli, predsednik evropskega parlamenta (STA, 22. 8. 2021)

»Tistim, ki se ne morejo vrniti v Afganistan ali ostati doma, moramo ponuditi alternative. To pomeni, da moramo ponuditi oziroma organizirati zakonite in varne poti za tiste, ki potrebujejo našo zaščito.«
 — Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen (STA, 22. 8. 2021)

»Evropska unija kot tudi vse države, ki so sodelovale v misijah Nata v Afganistanu, imajo dolžnost, da poskrbijo za ljudi, ki so posebej ogroženi zaradi novo nastalega stanja v Afganistanu, na primer novinarji, zagovorniki človekovih pravic, sodniki in pravniki in na splošno ženske in deklice.«
— Glavni govorec evropske komisije Eric Mamer (STA, 22. 8. 2021)

»Poslanec italijanske poslanske zbornice Piero Fassino je poudaril, da se o Janševi izjavi ni razpravljalo ali odločalo na nobenem evropskem forumu in je v očitnem nasprotju s humanitarno zavezo, ki so jo sprejeli voditelji glavnih evropskih držav.«
 — (STA, 22. 8. 2021)

Podobe vojn so si tako različne, a hkrati vedno podobne. Od zadnjih dni velikega rajha v razrušenem Berlinu, ko so otroci v prevelikih vojaških plaščih in s smrkljem pod nosom poskušali zaustaviti ruske tanke, prek zadnjih dni sajgonskega režima v Južnem Vietnamu, ko so Američani z evakuacijskih ladij metali v morje helikopterje, da so lahko naložili demoralizirane in panične zavojevalce, pa do eksodusa največje vojaške sile (ZDA) in najmočnejše vojaške zveze (Nato) iz malega Afganistana. Sploh podobe, ki prihajajo z ulic Kabula in drugih afganistanskih mest so apokaliptične; predmoderne in postmoderne hkrati. Bradati talibski borci z raztrganimi sandali, v tradicionalnih, za vojskovanje neprimernih oblačilih, za pasom pa zavita bodala, s kakršnimi so njihovi pradedje v prvi afganistansko-britanski vojni v prvi polovici devetnajstega stoletja rezali vratove premaganim in ponižanim britanskim imperialnim vojščakom, imajo hkrati v rokah mobilne telefone in moderne puške, ki so jih zasegli vojski ZDA, zveze Nato in njihovim kolaborantom. V prispodobi povedano, z letečimi preprogami se spopadajo s supersoničnimi letali in bojnimi helikopterji. A razplet se iz minute v minuto spreminja v pravo znanstveno fantastiko. Obupani domačini se pred talibskim maščevanjem skušajo rešiti tako, da plezajo na krila transportnih letal, v dobri veri, da jih lahko ponesejo v svobodo. Kot v Mad Maxu (3), kjer samorastniški preživeli otroci letalske nesreče v neki oazi peščene puščave čakajo, da se vrne njihov pilot, Captain Walker, in jih na krilih polomljenega letala ponese v svobodo.

Res je, v Afganistanu so se vsi, ki so ga skušali zavojevati, opekli. Ne le Britanci. Tudi velika Sovjetska zveza se je morala ponižana umakniti iz Afganistana. Nekateri analitiki menijo, da je prav afganistanski poraz pomenil začetek konca sovjetskega imperija. Kaj bo poraz pomenil za ZDA in Nato ter posledično za Evropo, bomo še videli. Menim pa, da je nastopil pravi trenutek, da se ponovno vprašamo, kaj delamo v Natu in za koga. Če se je kdaj razblinil mit o kolektivni varnosti in obrambi lastnih varnostnih interesov na »izvoru zla«, se je zdaj. Amerika je že doživljala trenutke ponižanja, zveza Nato kot celota še ne. In sedaj se nekateri čudijo. Denimo Janša. No, ne smemo pa pozabiti, da je bil vstop v Nato zadnja točka polnega soglasja celotnega političnega razreda. Spomnimo se, da so nam tudi »naši« levi in levoliberalni prijatelji, ki so bili takrat na oblasti, zvijali roke, zapirali medije in prali glave, češ da vstopamo v zvezo svobodnega sveta. Svobodnega sveta? Vsekakor. Portugalska je bila sprejeta v zvezo v času diktatorja Salazarja, Grčija je ostala članica v času vojaške hunte, Turčiji v nobenem nedemokratičnem obdobju niso zamrznili članstva ... Med političnimi načeli zveze je zapisano, da promovira demokratične vrednote ... ter preprečuje konflikte. Kako to izgleda v praksi, smo videli v Iraku, vidimo v Afganistanu. In potem ko se prinašanje načel demokracije na bajonetih pušk ni obneslo, sedaj puščajo tiste, ki so jim vcepili vero v vrednote zahodnega sveta, na cedilu. Ne izgubljena vojna, največji poraz proklamiranih načel misije je prav to, da so v nemilost fanatičnim talibom pustili tiste, ki so verjeli v vrednote »svobodnega sveta«, zaradi katerih so nepovabljeni prišli v revno in zaostalo deželo. Obrambni minister Tonin verjame, da si bo z družinama dveh sodelavcev, ki jima bodo dali zatočišče, opral svojo krščansko vest. Kaj to pomeni? Očitno skupaj z Janšo pristaja na »britansko logiko« ob koncu vojne, ko so bežeče kolaborante čez Karavanke prepustili »brezbožnim partizanom«. Tako kot sedaj zavezniki prepuščajo islamističnim fanatikom vse tiste, ki so verjeli v sporočila, ki jih je v Afganistan prinesla vojaška misija »svobodnega sveta«.

Ne le iz Afganistana, iz Nata je treba oditi. Takoj. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.