Portret / Joni Zakonjšek, slikarka, ki se ji zdi življenje samo največja umetnost

»Ljubezen do podob sega tja, do koder se dotakne moj spomin  -  v najzgodnejše otroštvo,« pravi slikarka Joni Zakonjšek (1974). Rastline, živali, zvezde, sonce, luna – najrazličnejše sanjane in naslikane podobe so naseljevale njen domišljijski svet. »Spomnim se letečih konjev s krili, včasih tudi po dvema paroma kril, z ognjem v grivi in repu, pa metuljev, orlov, dreves ...« A za to, da je slikarstvo danes njen poklic, bržkone ni zaslužna le njena bogata domišljija, temveč tudi geni, likovni in estetski čut je bil namreč skupen ženskam v njeni družini. Občudovala je pletene predmete in slike, ki jih je ustvarila njena stara mama, pri teti slikarki rada spala v sobi z vijoličnim visokim stropom in zlatimi zvezdami, mamo pa opazovala med ročnimi in likovnimi spretnostmi. Vzajemno je mama podpirala njeno ustvarjanje in bila ves čas pomembna sogovornica na njeni umetniški in duhovni poti.