Joni Zakonjšek, slikarka, ki se ji zdi življenje samo največja umetnost

»Ljubezen do podob sega tja, do koder se dotakne moj spomin  -  v najzgodnejše otroštvo,« pravi slikarka Joni Zakonjšek (1974). Rastline, živali, zvezde, sonce, luna – najrazličnejše sanjane in naslikane podobe so naseljevale njen domišljijski svet. »Spomnim se letečih konjev s krili, včasih tudi po dvema paroma kril, z ognjem v grivi in repu, pa metuljev, orlov, dreves ...« A za to, da je slikarstvo danes njen poklic, bržkone ni zaslužna le njena bogata domišljija, temveč tudi geni, likovni in estetski čut je bil namreč skupen ženskam v njeni družini. Občudovala je pletene predmete in slike, ki jih je ustvarila njena stara mama, pri teti slikarki rada spala v sobi z vijoličnim visokim stropom in zlatimi zvezdami, mamo pa opazovala med ročnimi in likovnimi spretnostmi. Vzajemno je mama podpirala njeno ustvarjanje in bila ves čas pomembna sogovornica na njeni umetniški in duhovni poti.

Da bo slikarka, je bila trdno prepričana od otroštva do konca osnovne šole, v srednji šoli pa se je njen fokus za kratek čas preusmeril drugam, predvsem v filozofijo in gledališče. Toda potem je za dve leti odšla v London in tam je po nekaj mesecih spet oživela in zagorela potreba po lastnem umetniškem izrazu. »V tistih letih sta bili dve leti v takšni kulturni prestolnici zame res dragoceni za odkrivanje umetnosti. Kadarkoli je bilo mogoče, sem obiskovala kakovostne razstave, koncerte, filme in predstave,« se spominja. Na umetniški šoli Whitechapel Art School je vpisala enoletni umetniški študijski program in se naučila, kako zastavljene teme izraziti v različnih medijih. Takrat se je odločila, da bo naprej študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, a če bi ji sprejemni izpiti spodleteli, bi verjetno ostala v Londonu in študij nadaljevala kar tam. »Moj umetniški izraz bi bil danes najbrž precej drugačen.«

Veliko ji pomenijo narava, samota in duhovni pogled na svet, blizu ji je preprostost, zato nikoli ni kaj dosti razmišljala o vpenjanju v umetniško sceno in o tem, ali bo s slikanjem lahko preživela. A danes njena dela cenijo mnogi, uvrščena je bila tudi na letošnjo razstavo sodobne slovenske umetnosti v evropskem parlamentu. Že med absolventskim stažem je čutila notranjo nujo po osamitvi in ustvarjanju v samoti; začelo se je desetletno obdobje bivanja v starih hišah na Primorskem. Nekaj let je preživela v Kortah nad Izolo v hiši pokojne tete, krajše obdobje v Strunjanskih solinah, nato osem let v Koštaboni, v vasi nad dolino Dragonje, ki jo je povsem očarala, zdaj pa živi v Beli krajini. Tam v ateljeju preživi večino dneva, v različnih obdobjih v njem tudi spi in opazuje prve sončne žarke, ki plešejo po sliki, ki jo pravkar ustvarja. »Ker sem odraščala v skromnih okoliščinah, nisem imela velikih pričakovanj in ne strahu glede finančne varnosti. Narava da veliko hrane in zaupala sem, da bo prišlo toliko, kolikor potrebujem. Tako sem se lahko v celoti posvetila slikarstvu, sem pa imela tudi kar nekaj sreče s prijatelji, ki so verjeli vame,« pravi.

Dela o duhovnosti je začela intenzivneje prebirati ob koncu gimnazije, sprva o budizmu; zatem še o drugih azijskih filozofijah in metodologijah osvobajanja. Takrat se je pobliže spoznala tudi z delom sufijskega pesnika Hafisa, ki mu je kasneje posvetila serijo slik Pesmi za Hafisa, s katero se mu je želela zahvaliti za pesniške darove. Zen budizem pa je formalno postal del njene duhovne poti, redno obiskuje večdnevne meditacijske umike z mojstri, dvakrat pa je odšla celo v kalifornijske gore in se pridružila trimesečnemu intenzivnemu umiku v zen samostanu. »Čas je tam odrejen z zvoki različnih zvoncev, ritmov bobnov in ostalih inštrumentov, tako da se lahko v celoti predaš meditacijskemu toku v različnih oblikah, pretežno pa v sedenju. Vstaneš ob pol štirih zjutraj, zaspiš ob desetih zvečer, tako zvezdnih noči nisem videla še nikjer. Neokrnjena narava, naročje hribov in gora, zgoščen čas in energija, podpora skupine v tišini poglobi koncentracijo in zmožnost uvida v naravo stvari, sočutja in skladnega sobivanja,« razloži. V kratkih odmorih med meditacijo je polagala listke zelenega čaja na rižev papir, edino, kar je prinesla s seboj, saj ni računala na to, da bo imela čas za ustvarjanje – a krajine, ki so nastale na tak način, so pozneje navdihnile cikel risb s svinčnikom za razstavo z naslovom Kako je, če si srce?.

Sicer pa je vsak dan poln reči, ki jo globoko ganejo in ji vzbudijo navdih. Pogovor z živalmi, knjigami, drevesi, pozoren dotik, pogled ... življenje samo se ji zdi največja umetnost. Tudi v Beli krajini živi v bližini vode, kar jo spominja na domačo Primorsko. »Tudi tu je zemlja kraška, zato se zdi, da je tik za gozdnim obzorjem morje, krajina je podobna dolini Dragonje, le da je mehkejša. Tudi gozd je svojevrsten ocean, gledam valove letnih časov, svetlob, slišim njegove zvoke. Da lahko v poletnih jutrih vsak dan zaplavam v reki, se mi zdi po vseh letih še vedno neverjetno lepo.«