Grega Repovž

Grega Repovž

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Saj veste, da so nas prepustili virusu?

Pravila vedenja v epidemiji so v tem trenutku v Sloveniji nasprotujoča si, nejasna, nelogična, nihče se več ne znajde. Zdi se kot nekakšna stihija, ki je nastala po naključju, po spletu okoliščin. Vendar ne gre za splet okoliščin. Dejansko so odgovorni na čelu s predsednikom vlade – sam predsednik vlade celo užaljeno – dvignili roke. Češ, dali smo vam cepivo, niste se množično cepili, čeprav smo vas pol leta prepričevali, naredili smo torej svoje, zdaj bo, kar bo. To potrjujejo različna dejstva. Da na primer vlada sploh ne omenja več sugestij strokovne skupine, njeni predlogi in mnenja dejansko nimajo nobene teže več. Tiskovnih konferenc, na katerih bi razlagali stanje in ukrepe, sploh ni več. Predsednik vlade govori, da ne bomo več ustavljali življenja, čeprav bi bilo z vidika boja zoper epidemije bolje, če bi ravnal nasprotno. Šolnike, učence in dijake so z novim šolskim letom dobesedno vrgli v vodo, pravila so nelogična in nezadostna, testiranje je v šolskem sistemu dejansko zgolj navidezno, nadzor okužb so prenesli z NIJZ na učitelje, otroci iz različnih razredov se še vedno mešajo, čeprav so pretežno necepljeni.

K cepljenju pozivajo predvsem mediji pa na primer šolski sindikat, osamljeni minister za zdravje, drugi so se začeli delati, kot da epidemija ni več njihova stvar – sploh predsednik vlade ne skriva užaljenosti in togotnosti. Ali kot pravi Miha Blažič - N’toko v svoji kolumni: oblast je v četrtem valu boj proti epidemiji naredila za individualno skrb.

Drugod po razvitejših državah Evropske unije ni tako. Testiranje ne le necepljenih, ampak tudi cepljenih je ostalo temeljno orodje za nadzor nad okužbami. Tudi v poletnem virusnem zatišju ga niso, tako kot mi, ustavili, ampak so pri njem ves čas vztrajali, zato je postalo nekaj normalnega, nekaj, kar posamezniki delajo samodejno. Testirajo se oboji, cepljeni in necepljeni, z zavedanjem, da so cepljeni pretežno zaščiteni pred hudim potekom bolezni, ne pa tudi pred okužbo. Povsod so seveda nasprotniki cepljenja, časi so taki. Pa ne gre le za testiranje in cepljenje: v velikih trgovinah po vsej razvitejši Evropi varnostniki še vedno nadzorujejo, ali si vsi razkužujejo roke, otroci se v šolah dejansko in res testirajo, prezračevalni sistemi so pripravljeni in čakajo na začetek zime, zdaj je še mogoče imeti odprta okna. Pri nas se prodajalci testirajo enkrat na teden, a če greste na kulturno prireditev (na primer v kino na prostem), morate imeti največ 48 ur star hitri test – čeprav ste zunaj. Seveda ljudje vidijo te nelogičnosti in nedoslednosti. Največja norost je, da so hitri testi za večino necepljenih plačljivi, kazensko. Namesto da bi bili dostopni vsem in povsod.

Občutka varnosti ni, izigravanja je preveč, kdor se hoče pravil dosledno držati, mu to bistveno ne pomaga.

A tako je zato, ker se je oblast odločila, da dvigne roke, vrh vlade, torej predsednik vlade, je dvignil roke – in tega tudi ne skriva. Seveda se minister za zdravje trudi, tudi marsikdo drug se – vendar gre veliko tega truda zaradi odsotnosti skupne politike v nič.

Čeprav tega ne izrečejo, je zelo jasno, kaj si misli oblast na Gregorčičevi ulici: naj gre virus svojo pot, dva meseca ali tri bo hudo, potem se bo raven okužb zaradi narave virusa počasi znižala, ampak družbe ne bomo več ustavljali, niti ne bomo več oblikovali novih ukrepov in ne bomo razglasili epidemije, ker vlada tudi ne želi več dajati nadomestil, torej denarja.

To je kruto, nevarno, neodgovorno.

Oblast je – ne da bi to vsaj povedala – odgovornost dejansko prenesla na posameznika, na podjetja, na posameznike v bolnišnicah, šolah, domovih za upokojence. Ni povezala družbe, ni vzpostavila solidarnosti, nobenega od nujnih psiholoških okvirov, ki omogočajo uspešen boj zoper virus. Starši na primer danes vedo, da šole niso varne, in vedo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo virus (pri nekaterih spet) prišel v družino – toda storiti ne morejo čisto nič, ker so sistemski ukrepi vlade dejansko navidezni, pretežno pa odsotni. Vlada nima pravice storiti česa takega. Morala bi storiti vse, kar je v njeni moči. A se je odločila, da ne bo.

Odločitev oblastnikov, da dvignejo roke, je odločitev za presežne smrti, za presežne primere dolgotrajnega covida. Ampak s tem se ni mogoče sprijazniti, nobena oblast namreč nima pravice reči: dali smo vam cepivo, niste se cepili, zato dvigamo roke. Če imaš v rokah oblast, ne moreš iz užaljenosti ne opravljati svojih nalog. Oblast ne more biti jezna na prebivalce, ampak mora ne glede na vse ravnati v korist ljudi, tudi tistih, ki je ne poslušajo. Vse skupaj je otročje. In če oblast že kaznuje: zakaj so z odsotnostjo ukrepov kaznovani zdaj tisti, ki so se cepili? Zakaj so kaznovani otroci? Zakaj so kaznovani tisti, ki se niso smeli cepiti ali pa jih cepivo zaradi bolezni ne ščiti?

Dvigniti roke, če imaš moč ukrepati, pomeni opustiti dolžnost.

Slovenija je v odsotnosti resne politike boja zoper epidemijo za svoje prebivalce postala nekakšno virusno minsko polje. V samo treh tednih se je prebila na vrh lestvice držav EU po številu okužb.

Vseeno gre upati, da bodo dojeli, kako neodgovorno je to ravnanje. In začeli sprejemati ukrepe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.