Grega Repovž

Grega Repovž

22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Nizozemski sindrom

Večina Slovenk in Slovencev, ki aktivno spremljajo slovensko politično dogajanje, se verjetno ni zavedala, kako zelo brutalen in grob je bil odgovor slovenskega premiera Janeza Janše nizozemskemu kolegu Marku Rutteju, ko je ta protestiral zaradi Janševih neprimernih napadov na poslance evropskega parlamenta in o tem tudi diplomatsko obvestil slovensko veleposlanico na Nizozemskem. Janša je Rutteju napisal: »Mark, ne zapravljaj časa z veleposlaniki in medijsko svobodo v Sloveniji. Skupaj s Sophie in’t Veld raje zaščitita novinarje, da jih ne bodo morili na ulici.«

Zakaj je ta tvit tako nezaslišano grob? Ker ima Nizozemska dejansko hude težave in je v velikih škripcih, saj je ne samo vlada, temveč celotna družba v primežu izjemno močnih kokainskih združb. Prek Nizozemske poteka velik del prometa s trdimi drogami v Evropi, omenjene skupine pa so postale ne samo izjemno močne, temveč tudi izjemno krute in nevarne za nizozemsko družbo. Nemalo novinarjev, sodnikov in tožilcev ter odvetnikov živi na skritih lokacijah, imajo 24-urno varovanje, policija jih prevaža v blindiranih vozilih, živijo v nenehnem strahu za svoje življenje, enako njihovi svojci. In res je bil med žrtvami tudi preiskovalni novinar Peter R. de Vries, ki je razkrival, kako močna je ena izmed kokainskih združb. S petimi streli ga je pokosil najeti morilec. Toda na enak način varujejo Marka Rutteja, ki se je zaradi sprejetih ukrepov tudi sam znašel na radarju najetih morilcev. Iz navedenega je jasno, kako zelo nizko se je spustil slovenski premier v svojem besnenju in zakaj je sledilo takšno ogorčenje.

O razmerah na Nizozemskem v tej številki Mladine objavljamo podroben članek kolegov nemškega Der Spiegla. A ne gre samo za poročilo o umorih (seveda je tudi to del članka), ampak predvsem za analizo, kako se je tej miroljubni in liberalni državi to sploh lahko zgodilo. Zgodilo se je namreč postopoma, tolpe so počasi postajale vse močnejše, nizozemska družba in tudi država, ki sta utemeljeni na čisto drugačnih družbenih razmerjih, pa tega sploh nista zaznali. Nato je sledil šok: dejansko so začeli ugotavljati, da so te tolpe vdrle v njihov način življenja, v njihovo družbeno tkivo, da so nenadoma postali umori v nizozemski družbi reden pojav, čeprav so bili pred tem zanjo nekaj, kar obstaja zgolj v filmih. Kako se je to lahko zgodilo v neki civilizirani državi s trdnimi strukturami?

Vendar je prav to, kar se je zgodilo Nizozemski, kjer so kokainske tolpe izkoristile in zlorabile liberalni odnos prebivalcev do mehkih drog in družbo v celoti zlorabile za svoje posle (ker gre na koncu za denar in izjemen zaslužek, ki ga zagotavlja nezakonita trgovina z mamili), poduk tudi Sloveniji. Na Nizozemskem opazujemo, kako se je to zgodilo z mamili, v Sloveniji pa lahko proces ugrabitve in zlorabe družbe opazujemo nekje drugje: v politiki. In prebivalci in prebivalke dejansko ne moremo dojeti, kaj se je zgodilo s to družbo – ne moremo na primer razumeti, da nam je pred očmi razpadel celoten pravni in vrednostni sistem. Iz tedna v teden opazujemo dobesedno kleptomansko vedenje oblasti, a nas nič več ne preseneti. Kakšen škandal bi izbruhnil, če bi se pred leti razkrilo, da na primer predsednik Nove Slovenije in minister te stranke mirno nakazujeta s stranko povezanemu podjetju denar, češ da gre za oglaševanje? Vendar se danes to dogaja. Kakšen škandal smo na primer imeli, ko je generalni sekretar LMŠ poklical nadzornico Uradnega lista in lobiral, naj tam za novega direktorja imenujejo Igorja Šoltesa – človek je moral nemudoma za vedno zapustiti politiko. Zdaj se razkrivajo neprimerno hujše stvari, pa se ne zgodi nič. Minister za okolje ne odstopi, ko se razkrije, da je kršil vsa pravila korporativnega upravljanja in se s kupcem dogovarjal o prevzemu in načinu prevzema (primer Vizjak-Petan). Ne zgodi se nič, ko se razkrije, da je premier kršil vsa pravila lobistične zakonodaje in ni prijavil, da prijateljuje z dobavitelji medicinske opreme. Mediji razkrijejo, da je premierov kabinet naročil za 1,5 milijona evrov opreme in storitev pri njegovem prijatelju (primer Andrej Marčič), vendar se niti enemu politiku v vladajoči kliki ne zdi, da bi bilo s tem kaj narobe. Strokovnjaki med pričanjem v parlamentu razkrijejo, da so bili hitri testi za covid, ki jih je kupila vlada, neustrezni, kar pomeni, da je bilo zaradi odločitve vlade za te teste zagotovo več okuženih v tretjem in četrtem valu (teste so seveda spet dobavljali »prijatelji«) – in ne zgodi se nič, niti eni stranki koalicije se ne zdi nič narobe. Oblastnikom je nenadoma vse dovoljeno – če so naši, potem lahko delajo, karkoli želijo. Pri čemer se stanja vladavine prava – vlada sploh ne upošteva odločitev sodišč in zakonov – nismo niti dotaknili. Slovenija je v slabih dveh letih postala država, kjer ne velja pravo, kjer ne veljajo sodbe sodišč, kjer se ne upošteva korporacijsko pravo, kjer ni nikomur mar za lobistično zakonodajo, kjer se protikorupcijska zakonodaja sploh ne spoštuje – in dejansko smo že tako globoko, da niti ne vidimo, kaj se je zgodilo. Se še spomnimo, da je pred tremi leti neki poslanec vrnil mandat, ker ni plačal sendviča?

Primerjava z Nizozemsko je upravičena. Tudi nam se je zgodilo nekaj, česar si sploh nismo znali predstavljati. Le da se je to zgodilo na vrhu. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.