Matej Bogataj

22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Knjiga

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Prevod Marko Koren. Spremna beseda Marcel Štefančič, jr. Beletrina, Ljubljana, 2020 622 str., 29 €

+ + + +

Večje od novel, manjše od romanov

Ameriški pisatelj Stephen King (1947), sicer blagovna znamka in klasik srhljivk, je ustvarjalni presežek po vsakem od romanov pretopil v zgodbe, ki so manj(še) kot romani. Kljub temu imajo dovolj izdelano pripovedno lego, da zaznamujejo obdobja, in ustvarijo toliko atmosfere, da so jih tri četrt od teh, objavljenih v zbirki, uspešno ufilmili.

Kaznilnica odrešitve ima v zbirki kratkih zgodb Pomlad, poletje, jesen in smrt spravljivejši konec kot v filmu, saj pobegli kaznjenec, ki je privilegije zase in za knjižnico oddelal z davčnimi goljufijami ter pranjem denarja za direktorja in njegove, zraven pa pomagal zapornikom pri izobraževanju, v zgodbi ne zafrkne sadistične in vzvišene pazniške klike.

V rabljevo hišo ne prinašaj vrvi, zaradi resentimenta, bi lahko ničejansko povzeli drugo zgodbo, v kateri v postaranem možaku 13-letni bodoči zasebni detektiv, dika ameriške nacije in spreten v marsičem, prepozna nacističnega zločinca in poveljnika enega od koncentracijskih taborišč s slik. Igrata se mačko z miško, pri čemer ni vedno jasno, kdo lovi koga in kdo je bolj spervertiran – radovedni mulo z izsiljevalskimi argumenti ali stari, ki je svoje opravil enkrat davno in Američanom očita dvoličnost, obsojanje nacističnega taboriščniškega ciklonizma ob hkratnem neženiranem oranžiranju rumencev.

Tretja je vezana na Kingovo odraščanje, podobno kot deli iz romana Tisto, torej je pripoved o najboljši med vsemi druščinami, čeprav je v njej tudi kakšen, ki reagira povsem nespametno, ker nima uvida v celotno situacijo. Fantje se odpravijo na iskanje trupla, ki naj bi ležalo ob železniški progi, vmes pa se heroično zapletejo s starejšimi in bolj nevarnimi, vse po lastni krivdi.

Stephen King

Stephen King

Zadnja zgodba govori o skrivnostnem klubu, ki ima še bolj široko razvejene prostore, kot se zdi, kjer si pripovedujejo zgodbe in kjer je bolje za obiskovalce, če ne sprašujejo o naravi in namenu druženja. King se tu približuje fantastiki, v drugih poveličuje junaštvo in vztrajnost, druženje nadobudnega radovedneža z zvijačnim nacijem pa vsaj mi, ki smo holokavstu blizu, prepoznamo kot nespametno in malce presamozavestno in perverzno.

King je mojster kompozicije, zgodbe zna peljati iz različnih kotov in v različne smeri, ki morajo pri končnem razkritju in razpletu nujno trčiti, hkrati pa tisto, kar je njegov zaščitni znak, torej ustvarjanje srhljivih situacij, prežema tudi te zgodbe. Polne so fantastike ter vseprisotnosti in bližine zla, ki je v zbirki v precej latentni obliki in nikakor ne v ospredju. Hkrati King prepoji pisanje z referencami na množično kulturo, na razne radijske oddaje, obuja svet in krajine šestdesetih let, tudi urbane, in razkriva prelome, ki so zaznamovali Ameriko. In prav škandali in odstopi predsednikov na vrhu, popularne oddaje in bivalne prakse delajo Kingovo Ameriko prepoznavno oziroma se v njej, kot že prej v tej kulturi, prepoznavajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.