Film / Izganjalec hudiča
Zakaj je še vedno tako mučno srhljiv

Letošnja Noč grozljivk – noč groze, gorja & gravža – bo 31. oktobra v Kinodvoru potekala v znamenju Friedkinovega Izganjalca hudiča (Director’s Cut!), okultnega, neogotskega, že kar religiozno resnobnega šokerja, ob katerem je publika leta 1973 senzacionalistično omedlevala, bruhala ter doživljala infarkte, histerične transe in spontane splave. Nič čudnega: dvanajstletno Regan (Linda Blair), hčerko samske, neodvisne filmske igralke Chris O’Neill (Ellen Burstyn), ki pravkar snema kontrakulturni film (“Disneyjeva verzija zgodbe o Hošiminhu”), obsede Satan oz. Pazuzu, maščevalni asirski demon (s skrotovičenim glasom Mercedes McCambridge, oskarjevke, ozdravljene alkoholičarke in kadilke, ki je začela ponovno piti in kaditi, da bi pričarala tisti “demonični” glas, guturalno, atonalno sprostitev njenih skritih, potlačenih notranjih demonov). In tega uporniškega, deviantnega otroka iz disfunkcionalne družine (očeta ni), ki je skrenil z utečene poti, skušajo potem normalizirati. Najprej s terapijo, z ritalinom in pnevmoencefalogramom, ker mislijo, da gre le za izbruhe hiperaktivnosti, za somatsko motnjo, za patološko stanje, potem pa z eksorcizmom, “s stiliziranim ritualom, s katerim rabin ali duhovnik izžene takoimenovanega zavojevalskega duha.” Ne gre za shizofrenijo, kot misli mama, ampak za “somnambuliformno obsedenost”, kakršno najdemo “le pri primitivnih ljudstvih”, pravi direktor klinike. Signal, da Amerika postaja “primitivno ljudstvo”.