Grega Repovž

Grega Repovž

12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Ni dovolj

Napoved najverjetnejšega datuma volitev, ki jo je pretekli teden izrekel predsednik republike Borut Pahor, je sprožila v kritični javnosti nekakšen optimizem, češ, zdaj vsaj vemo, kdaj se bo končalo obdobje janšizma. Žal ni tako. Izvedeli smo zgolj verjetni datum volitev.

Nekako namreč v tej pričakujoči javnosti velja, da so volitve v letu 2022 za sedanjo opozicijo skorajda že dobljene in da je le še vprašanje, kako se bodo stranke koalicije KUL razporedile v novi koaliciji oziroma vladi. To izhaja tudi iz zelo negativnih ocen, ki jih prejema vlada, ter dejstva, da stranke koalicije KUL že več kot eno leto vedno zberejo več odstotkov kot stranke, ki podpirajo Janševo vlado.

Stvari žal še zdaleč niso tako gotove. Na volitvah leta 2018 LMŠ, SAB, Levica in SD niso dobile polovice glasov volivcev. Pogled na razporeditev glasov po volitvah 2018 nam pokaže, da so omenjene štiri stranke tudi pred volitvami in takoj po njih (izhajamo iz Mediane in Ninamedie) dobivale sorazmerno podobno količino potencialnih glasov podpore kot danes. Volivci, ki so v letu 2020 zaradi politične izdaje izgubili svoje stranke – gre za volivce SMC in DeSUS –, pa v velikem delu očitno ne vidijo v teh štirih strankah alternative za svoje volilne glasove. Kakorkoli namreč na tako imenovani levici seštevajo podporo, ki jim jo izkazujejo volivci, 40 odstotkov nikoli ne presežejo, razen seveda, če se delajo, da ne obstaja zelo močan bazen volivcev, ki ne vedo, koga bodo volili.

To niti ni tako presenetljivo: volivci SMC Mira Cerarja so na primer volili to stranko iz zelo posebnih razlogov, ta stranka je nagovarjala tisti del srednjega razreda, ki se kiti z neko politično nedoločljivostjo in to razume kot vrlino, hkrati ima nekakšen pozitiven odnos do kapitalizma kot načina življenja (in ga sploh ne vidi kot ideologijo), ima pa tudi zelo močan odpor do kakršnekoli polpretekle zgodovine. Te volivce bi težko opredelili kot zelo politično angažirane, dejansko se jim zdi politika nekako odvečna, a se volitev vedno udeležujejo. In to je volilna baza, iz katere SD, LMŠ, Levica težko zajemajo glasove, pa tudi Alenke Bratušek ne prepoznavajo za svojo. In velja se spomniti, da je bila SMC, skupaj s SD, druga največja stranka v Šarčevi koaliciji (imela je deset poslancev). Enako velja za volivce stranke DeSUS: zelo specifični volivci so. A ne le to: kakorkoli obračamo, ostaja po vseh anketah v zadnjem letu več kot četrtina volivcev, ki izkazujejo namero, da se bodo volitev udeležili, neodločenih. To je, glede na izjemno ostre politične razmere, zelo velik delež. Seveda se bo del teh glasov razporedil po vseh političnih strankah – a glavnina teh glasov še vedno čaka svojo stranko.

Koalicija KUL ima še en problem: vse štiri stranke so šibke. Nobena se ne more pohvaliti, da bi v vseh javnomnenjskih raziskavah na primer imela stabilno vsaj 15-odstotno podporo. Niti ena ni tako močna. Dejansko se gibljejo med petimi in desetimi odstotki, sem in tja to presežejo za nekaj mesecev. Nobena izmed strank v štirih letih ni prebila ledu – nekoliko višjo podporo ima v tem trenutku le SD s Tanjo Fajon, ker je pač slednja novinka med strankarskimi liderji. Vendar ni močna voditeljica, nekega res močnega navdušenja s svojim prihodom v slovensko politiko ni sprožila.

Te štiri stranke torej ne izkazujejo, da so zmožne z veliko gotovostjo zbrati 50 poslanskih mest. V tem trenutku morda pridejo do večine, do 46 ali 47 poslanskih mest. To je morda še dovolj za sestavo vlade, ne pa tudi, da bi preživele mandat. Z drugimi besedami: uspeh koalicije KUL na volitvah še zdaleč ni zagotovljen, četudi ji uspe, bo to šibka zmaga. Govorimo o koaliciji štirih skoraj enakovredno močnih strank. Nihče izmed predsednikov ni močan lider, vsak izmed njih računa, da se bo v primeru zmage na volitvah z imenovanjem za premiera okrepil. To bo težka in naporna koalicija, šibka.

Seveda pri tem ne smemo spregledati, da na drugi strani poskušajo sestaviti tretjo stranko. Zadnja ideja desnice je politično reaktiviranje županov oziroma ukinitev zakonskega določila, ki opredeljuje nezdružljivost poslanske in županske funkcije. Župani so močni kandidati. Malo možnosti je sicer, da bi ta predlog, ki ga za zdaj na desni predstavljajo kot predlog državnega sveta, dejansko potrdili, saj ga bo, če ne bo šlo drugače, opozicija ustavila tudi z referendumom – izključeno pa ni. Janša išče možnosti, kako povečati število poslancev, ki bi morebiti podprli njegovo naslednjo vlado. In na tem dela.

Pol leta pred volitvami prostor in volivci za vsaj eno politično stranko v teh političnih razmerjih brez dvoma obstajajo. Dejansko sta parlamentarno podporo namreč izgubili dve stranki (SMC in DeSUS), ki sta na zadnjih volitvah dobili 15 poslancev. Teh 15 poslancev je postavilo Šarčevo vlado, brez nje je ne bi bilo. In teh 15 poslancev je – pogovori so potekali že pred odstopom Šarca, slednji jim je s svojim odstopom omogočil le lažji odhod na drugo stran – postavilo vlado Janeza Janše. To so poslanci tistega specifičnega dela populacije, ki smo ga opisali v tretjem odstavku. Ti volivci v tem trenutku nimajo svoje stranke. Težko volijo stranke koalicije KUL, težko volijo SDS ali NSi. V tem trenutku je teh volivcev do ene tretjine tistih, ki nakazujejo, da so pripravljeni oditi na volitve.

Ne trdimo, da bo stranka, ki bo te volivce privabila, tudi nastala. Le da del volivcev v tem trenutku nima svoje stranke in da jih stranke koalicije KUL v tem trenutku ne nagovarjajo oziroma jih težko nagovorijo. Zaradi tega je prihajajoči čas veliko bolj nedoločljiv, enako pa velja tudi za izid volitev, ki jih je Pahor napovedal za nedeljo, 24. aprila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.