Dogodek brez sužnjev

Bernard Nežmah

12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Pamflet

Pred 140 leti je umrl Josip Jurčič, znameniti pisatelj, a tudi izvrstni glavni urednik prvega slovenskega dnevnika Slovenskega naroda. Branje starih časopisov ni le sprehod skozi zgodovino mentalitet. Ko so se naši pradedje začeli bolj vneto ukvarjati s politiko, so se kmalu razporedili po dveh taborih – po klerikalnem in liberalnem. Preprosto, eni so bili bolj verni in v boga verujoči, drugi bolj libertinih nazorov. Prvi so se zbirali okoli staroste Janeza Bleiweisa, drugi okoli Josipa Vošnjaka in Valentina Zarnika. Toda kako je Jurčič, ki je bil pripadnik liberalcev, opisal bralcem dejstvo dveh politik? - (Klerikalna) stranka hoče imeti ljudstvo nevedno in sužnje, revno in siromašno, napredna stranka pa želi napredek ljudstva v materialnem in duševnem oziru, torej njegovo večje blagostanje (SN 4.8.1874,2).

Skratka, položaj, v katerem ni dileme, kjer ne tekmujeta dve opciji, ampak imamo spopad med progresivnimi silami in mračnjaki, ki bi ljudstvo zasužnjili. No, zgodovina je to maksimo demantirala; tudi v obdobjih, ko so vladali klerikalci, po Slovenskem niso hodili sužnji in neuke množice. Res pa je, da je bil to čas, ko liberalci niso imeli informativnega monopola. Tudi klerikalci so imeli svoje časnike, kot so bili Slovenec, Danica, Novice, celo humoristični list Brencelj je redno zbadal liberalne veljake.

Toda pasus iz Jurčičevega dnevnika o politiki kot spopadu dobrega in zla je v veliki meri prisoten v moderni slovenski politiki in žurnalizmu. Skozi celo leto smo poslušali, kako vlada prek UKOMA uničuje STA, potem pa je prišel novi direktor Igor Kadunc in v enem tednu podpisal pogodbo, po kateri bo državni budžet spet v celoti financiral tiskovno agencijo. OK, lahko rečemo, da je vladna služba ravnala taktično prebrisano in na mah končala spor, ki se je pod prejšnjim šefom STA zdel nerešljiv. Toda, tokrat prvič mediji poročajo, kaj je vsebina kratkega stika. Poprej smo dobivali zgolj podobe o zlohotni oblasti, ki krši zakone in si skuša podrediti medij, zdaj so naenkrat v ospredju številke. Če STA ne bo smela prosto prodajati fotografij, bo njen izkupiček za 300 tisočakov letno manjši. To bo odslej topika spora, ki iz ideološke postaja materialna bitka.

Pred tedni je večji del osrednjih medijev poročal o sodbi velenjskega sodišča o verbalnem deliktu Janeza Janše zoper stranko SD, kateri je očital, da biva v ukradeni židovski vili v Ljubljani. In mediji so, vedoč, da je to šele začetek dolgega pravdnega boja, hitro objavili moralko, kako se bo moral Janša opravičiti zaradi svojih laži. SD je namreč dokazovala, da so ex-židovsko vilo zamenjali za svojo prejšnjo lastnino. Stvar se zdi kristalno čista, saj si stranka po osamosvojitvi pač ni prisvojila sporne stavbe. In to je bilo to, nobene novinarske vedoželjnosti, kaj je na stvari. SIOL je bil praktično edini, ki je o tem napisal nekaj faktografskih člankov. Opazil je, da stranke na Slovenskem nimajo nepremičnin, izvzemši po eno SDS in Desus ter poslovni prostor NSi. Na drugi strani pa jih ima SD ducat, ki jih oddaja in bogato služi z njihovim oddajanjem. Preprosto, nekdanja komunistična partija si je po letu 1945 pridobila precej javne lastnine, ki pa jo je pretvorila v svojo last po nastanku slovenske države. Prebivalstvu, ki je podobno živelo v javnem stanovanjskem fondu, je znameniti Jazbinškov zakon omogočil, da je za majhen denar od države odkupilo stanovanja in postalo izključni lastnik, ne pa političnim strankam! A glej čudo, osrednji mediji tega privilegiranega položaja ene stranke nasproti drugim ne problematizirajo. Še bolj neverjetno je, da zoper to anomalijo ne protestirajo konkurenčne stranke, kot so Levica, SAB, LMŠ, ki so tako po finančnih virih krepko hendikipirane. Kako bi to opisali, če ne s terminom uničevanje pravne države? No, v kakšni zadevi je po desetletjih odločilo sodišče, denimo v Novi Gorici, kjer je razsodilo, da mora SD vrniti državi oz. mestu prisvojeno palačo »Kremelj«. Torej o celotnem problemu so nam osrednji mediji prenesli eno samo sintagmo – Janša se bo moral opravičiti, ker je lagal.

Ustavno sodišče je te dni dobilo svojega devetega člana – dr. Roka Svetliča, pravnika in profesorja filozofije. Parlamentarnih 46 glasov je bilo sicer presenečenje, sploh, ker mu je opozicija očitala neprimerno držo do beguncev. V enem svojih nastopov je namreč nakazal nevarnost ekstremne situacije, ko bi v hipotetičnem primeru množičnega nezakonitega prehoda emigrantov prek državnih meja prišlo do tragedije streljanja. A v njem sploh ni pozival ne odobraval streljanja beguncev. Desetletje nazaj je za predsednika Vrhovnega sodišča kandidiral Branko Masleša. Zoper njegovo kandidaturo je nastopilo nekaj sodnikov, ki so trdili, kako je v zadnjih letih Jugoslavije, ko so graničarji ustrelili begunca na italijanski meji, navdušeno pripovedoval, kako ga je dobro merjen strel zadel naravnost v čelo. Mož je to zanikal in mediji so njegovo kandidaturo pozdravili kot čisto. Toda gospod Masleša si je kot sodnik tistega usodnega dne ogledal truplo in kraj smrti, ne da bi sprožil kazensko prijavo zaradi uboja. Že po tedanjem pravu je bil nezakonit prehod meje le prekršek, ki so ga sankcionirali z denarno kaznijo in ne s strelom v glavo. No, sodnik ni ravnal povsem arbitrarno, sledil je namreč neuradnemu listu, ki pa je predvidel streljanje na prebežnike. Titova Jugoslavija je bila pač posebna tvorba, ki je imela hkrati uradno zakonodajo in tajno zakonodajo. Sodnik, ki je v osemdesetih bolj spoštoval tajno zapisano pravo in vzel uboj begunca kot nekaj normalnega, je bil v samostojni Sloveniji izvoljen za prvega med vrhovnimi sodniki. Ne takrat vladajoča SD ne osrednji mediji niso izpostavljali tega krucialnega zadržka za imenovanje.

Zadnje dni gledamo prizore konfrontacije poljskih oboroženih sil z množico emigrantov, ki poskuša iz Belorusije prestopiti poljsko mejo. Nekaj, kar kaže na indolentnost medijev. Poprej nam niso kazali vrst na letališčih v Bagdadu, Damasku, Abu Dabiju, s katerih so letalske družbe vozile neskončne kolone potnikov, ki so naenkrat izbrali destinacijo Minsk. Tudi to je dogodek.