Deset slovenskih filmskih klasik v Bruslju

Od 2. do 22. decembra v Kraljevi kinoteki Belgije

V četrtek, 2. decembra, ob 19. uri bo v Bruslju odprtje Retrospektive slovenskega filma. Na velikem platnu Kraljeve kinoteke Belgije se bo do 22. decembra odvrtelo deset celovečernih filmskih klasik iz slovenske filmske zakladnice – od nemih začetkov do sodobne produkcije. Retrospektivo bo uvedla projekcija prvega slovenskega nemega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga z izvirno glasbeno spremljavo.

Uvodni nemi film V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931, v režiji Janka Ravnika, bo v bruseljski kinoteki zaživel ob izvirni glasbeni spremljavi kvarteta. V njem poleg avtorja glasbe, slovenskega skladatelja Andreja Goričarja na klavirju igrajo še Matej Haas na violini, Milan Hudnik na violončelu in klarinetist Jakob Bobek. Film je z osupljivimi posnetki narave navdušil že prvo občinstvo in z avtohtonim prikazom življenja v gorah in z gorami gledalce očara še danes.

Sledili bodo žanrsko raznoliki filmi, ki so jih v obdobju devetih desetletij podpisali najpomembnejši slovenski filmski avtorji: France Štiglic, Boštjan Hladnik, Jože Babič, Matjaž Klopčič, Karpo Godina, Živojin Pavlović, Andrej Košak, Janez Lapajne in Rok Biček. Retrospektiva tako ponuja tudi izjemen vpogled v družbeni in zgodovinski razvoj Slovenije.

Štiglic partizanskemu filmu odreče običajna vojna junaštva in film s svojevrstno poetiko raje povzdigne v s čustvi nabit liričen krik pacifizma (Dolina miru, 1956). Jože Babič v Po isti poti se ne vračaj (1965) odločno in realistično opiše življenje ter odrinjenost sezonskih delavcev, ki lastnoročno »gradijo svetlo prihodnost«.

Odmik od realizma, ki sovpada z »novimi valovi« v svetovni kinematografiji 60. let 20. stoletja, predstavljata samosvoja raziskovalca filmske forme Boštjan Hladnik in Matjaž Klopčič. Prvi z vznemirljivim filmom Ples v dežju (1961), v katerem z junaki prehajamo med resničnostjo in labirinti duševnosti, Matjaž Klopčič pa v Sedmini (1969) z bridko obravnavo usode mladih posameznikov, katerih odraščanje usodno zaznamuje in pospeši vojni čas.

Drzna raziskovalca filmskega izraza, ki sta s svojimi filmi (neredko duhovito) izražala tudi kritiko političnih elit, sta Karpo Godina in (v Sloveniji večkrat gostujoči srbski filmar) Živojin Pavlović. Pavlovićev ob nastanku močno kontroverzen Nasvidenje v naslednji vojni (1980) je bridka pripoved o političnosti posameznika v vojnem kaosu, Splav Meduze (1980) Karpa Godine pa se ozre v preteklost, opisuje jugoslovansko avantgardo iz začetka 20. stoletja, se spogleduje z dadaizmom in nadrealizmom, a vendarle spregovori tudi o družbenih odnosih v sodobnosti.

Outsider (1997) Andreja Košaka je tematski filmski korak iz Jugoslavije v Evropo, saj kritično obravnava mladost v sponah politike v nekdanji skupni državi, a odraščanje v filmu vendarle odzvanja z nekaj nostalgije – po časih, ko je cvetela punkovska subkultura. Kratki stiki (2006) Janeza Lapajneta in Razredni sovražnik (2013) Roka Bička predstavljata slovensko kinematografijo, ki stopa v koraku z evropsko – intimne zgodbe, v katerih se zrcali stanje družbe v zahodnem svetu.

"Če se ozremo po naboru retrospektive slovenskega filma in tudi širše, po slovenski filmski pokrajini, lahko kot skupni imenovalec slovenskega filma poudarimo svobodno avtorsko delovanje filmskih ustvarjalcev. Filme pogosto bogatijo povsem samosvoji formalni in narativni prijemi, močan čut avtorjev za družbo in posameznika ter njihov kritični pogled na družbenopolitične okoliščine sodobnosti ter intimne razmere, v katerih živi slehernik," so zapisali v Slovenski kinoteki.

Retrospektivo je v okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije v sodelovanju s Kraljevo kinoteko Belgije pripravila Slovenska kinoteka s pomočjo Slovenskega filmskega centra in Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije ter ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

yEh059Fp6ag

dsW9ZZw66g0

QsOsFByeR0U