Marcel Štefančič jr.

3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

Kapitalizem jih je pustil na cedilu: »Se ti ne zdi, da bi lahko to, da si živ, stalo manj?«

The Humans, Stephen Karam, 2021

zelo za

Lepota po ameriško.

Jack Lemmon je leta 1973 v Avildsenovem filmu Rešite tigra igral Harryja Stonerja, malega, nervoznega, depresivnega, stresnega biznismena, veterana II. svetovne vojne, razvalino srednjih let. Zbuja se v znoju, v spanju kriči, »moderna« Amerika se mu gnusi – plinske napeljave puščajo, ljudje se pobijajo, kiti crkavajo, polucija je vse hujša, bejzbolisti so zanič, mediji so odvratni, otroci se ameriške zgodovine učijo na pokopališču, nihče ni več dvajset, ministrstva za logiko ni, pravil ni več, obstajajo le še sodniki. Film je pokazal troje: prvič, psihični stroški ameriškega sna so zelo visoki, drugič, vsi Američani prej ko slej postanejo odbleski Millerjeve Smrti trgovskega potnika, in tretjič, če se že ravno izmažejo Millerjevi Smrti trgovskega potnika, pa jih potem trešči Albeejevo Občutljivo ravnovesje, v katerem Agnes, ena izmed številnih udeleženk družinskega srečanja, opozori, da ljudje ponoči spijo zato, ker se bojijo teme – ker torej spustijo demone, znorijo svoj um in čakajo, da s svetlobo ponovno pride red.

V filmu The Humans, ki ga je Stephen Karam posnel po svoji prestižni, zelo cenjeni, nagrajeni enodejanki, se prepletajo Harryji Stonerji, trgovski potniki in Agnese – ljudje, ki se bojijo teme, a se zavedajo, da je neizbežna. Brigid (Beanie Feldstein) in Richard (Steven Yeun), skladateljica, ki ji ne gre, in socialni delavec, v svojem newyorškem stanovanju – čudno hladnem, še bolj čudno praznem, golem in zapuščenem, vse bolj klavstrofobičnem, celo distopičnem, po malem neskončnem – na zahvalni dan gostita njena starša, Erika (Richard Jenkins), sicer učitelja na katoliški šoli, in Deirdre (Jane Houdyshell), ki hoče shujšati, njeno dementno babico Momo (June Squibb) in lezbično sestro Aimee (Amy Schumer), zato se drug drugega najprej razveselijo, skupaj jim je prijetno, toda zlagoma se začnejo krčiti in kremžiti, tako da vse bolj spominjajo na to stanovanje, ki je videti kot ravnodušna metafora – in slišati kot nevljudni, invazivni soundtrack – njihovega notranjega, nikoli prebavljenega mraka, njihovih neuspehov, ponižanj, strahov, sramu, razočaranj in obžalovanj, njihove površne zaskrbljenosti nad svetom, revščino, terorjem, hurikani in podnebnimi spremembami, njihovih konfliktov, njihove topline, ledene kot nož, njihove spiralne zatopljenosti v »dobre stare čase«, ki niso nikoli zanosili s prihodnostjo.

Hej, prihajajo iz Scrantona, pensilvanskega mesteca, v katerem se je dogajal Lovec na jelene. Stanovanje, v katerem sedijo, spominja na sanje, v katerih se zbujaš v tisto, kar si sanjal, in v katerih se zdi, da bo v osmih do petnajstih letih konec sveta. Cevi bobnijo, žarnice pokajo, sence šuštijo, plesk odpada, stene ječijo, kot da bi vsrkale vse zadušljive detajle njihovega resentimenta, njihove disfunkcionalnosti in njihovih skrivnosti, a tudi ves morbidni hrup življenja in neznosni trušč zgodovine. Ves čas čakate, da se bo zgodilo nekaj strašnega, a se izkaže, da so sami tisto strašno, ki se je zgodilo. 

Kapitalizem jih je pustil na cedilu: »Se ti ne zdi, da bi lahko to, da si živ, stalo manj?« A predobro se poznajo, da se ne bi prizadeli, obenem pa čutijo, da so ves čas zaman trpeli – brez vzvišenega cilja. Hej, prihajajo iz Scrantona, pensilvanskega mesteca, v katerem se je dogajal Lovec na jelene. Stanovanje, v katerem sedijo, spominja na sanje, v katerih se zbujaš v tisto, kar si sanjal, in v katerih se zdi, da bo v osmih do petnajstih letih konec sveta. Cevi bobnijo, žarnice pokajo, sence šuštijo, plesk odpada, stene ječijo, kot da bi vsrkale vse zadušljive detajle njihovega resentimenta, njihove disfunkcionalnosti in njihovih skrivnosti, a tudi ves morbidni hrup življenja in neznosni trušč zgodovine. Ves čas čakate, da se bo zgodilo nekaj strašnega, a se izkaže, da so sami tisto strašno, ki se je zgodilo. Družina je Solaris, teater krutosti, karneval pasivne agresivnosti, hiša strahov. Razlog več, da se vam tu in tam zazdi, da gledate reimaginacijo Vsiljivcev. Oskarjevsko verzijo. (Showtime)

dp3Whb77eXc

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.