Marcel Štefančič jr.

10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje.

Drive my Car: Doraibu mai kaa, 2021, Ryûsuke Hamaguchi

zelo za

Kierkegaard v 21. stoletju.

Naloga filma je, da s svojimi solzami in svojim znojem ustvari presežni čas – da torej spremeni percepcijo časa. Hamaguchijev film Drive My Car – ultimativni film o teksturi ljubezni, sicer posnet po noveli Harukija Murakamija – mine v nekaj minutah, traja pa tri ure. Nobene emocije, nobenega šepeta, nobenega krika, nobene strasti, nobene obsedenosti, nobene tišine, nobene dvoumnosti, nobenega trenutka ali metatrenutka noče skrajšati, kaj šele poenostaviti, ne, ničesar noče zamuditi, navsezadnje, ozre se v agonična, morbidna, karierno zelo uspešna zakonca, Yûsukeja Kafukuja (Hidetoshi Nishijima), gledališkega režiserja/igralca, in Oto (Reika Kirishima), scenaristko/dramatičarko, ki sta izgubila hčerko in ki zdaj svoje inovativne, transgresivne zgodbe – igre, scenarije, fikcije – »pišeta« tudi med seksom, s seksom, z »robovi« orgazmov, kot pravi Oto, ki vse to običajno sproti narekuje v magnetofon, da ne bi pozabila. Včasih ga prevara s kakim drugim moškim. In Yûsuke to ve. Celo vidi. Nič hudega – toliko bolje za njun teater, si verjetno misli. Vsak ima pri pisanju svoje trike. Transgresivnost ne pade z neba. Besede so itak premalo. Potrebujejo oder, na katerem lahko divjajo.

Zato niti ne preseneča, da skušata v besedah – ja, logično, med fukom, ko se besede transfigurirajo, defigurirajo in zdrobijo, ko skočijo iz okvira, ko začnejo slepo verjeti v užitek, ko hočejo uživati, ko užitek podžigajo in zapovedujejo, ko stavijo na vse ali nič – odkriti njihov notranji hedonizem, njihovo notranjo cenzuro, njihov emancipacijski potencial, to, kar je v njih večje od njih samih in kar ustvarja vsa tista nemogoča občutja.

Drive My Car je film o odnosih, odnose pa skupaj držijo besede. Besede jih tkejo in strukturirajo, berejo in sanjajo, razsvetljujejo in zatemnjujejo. Besede jim oporekajo. In besede jih raztrgajo.

Drive My Car je film o odnosih, odnose pa skupaj držijo besede. Besede jih tkejo in strukturirajo, berejo in sanjajo, razsvetljujejo in zatemnjujejo. Besede jim oporekajo. In besede jih raztrgajo. In ko Oto nenadoma umre, ostane Yûsuke le z njeno vokalno interpretacijo Strička Vanje, toda dve leti kasneje v Hirošimi, kraju nesrečnega imena, režira prav večjezikovno festivalsko uprizoritev Strička Vanjo. Film tedaj že prerase v road movie, saj vodstvo festivala Yûsukeju dodeli mlado šoferko (Tôko Miura), ki ga vozi na vaje, njune dolge vožnje pa postanejo ponovitve njegovih tokijskih voženj na vaje in njegovega odnosa z Oto. Kolesa rdečega saaba (turbo), v katerem Yûsuke – tako kot nekoč, tako kot vedno – ponavlja gledališki tekst, pri tem »mutirajo« v kolesca magnetofona, na katerega je Oto snemala svoje scenarije. Besede dobijo drive. Vse se ponavlja – seks, vožnje, vaje za predstavo.

Drive My Car izgleda kot ekranizacija Kierkegaardove Ponovitve, slovite filozofske komedije nravi, v kateri protagonist – Constantin Constantius, Kierkegaardov alter ego – ugotovi, da ponovitev ni mogoča. »Odkril sem, da ponovitve sploh ni, in se o tem prepričal, saj se mi je ponavljalo na vse mogoče načine.« Ponavlja se torej le nemožnost ponovitve. Natanko to pa izkusi tudi Yûsuke: ponovitev nikoli ne uspe, toda prav njen vsakokratni neuspeh ustvari tisti »čudežni« presežek – nekaj novega, izvirnega, presenetljivega, transformativnega. Novo in transformativno nastane le skozi ponovitev. Le ponovitev ti uredi misli. Le ponovitev ti uredi srce. Ljubezen terja ponovitev. Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje. (Kinodvor)

ILYHn9a8-YI

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.