10. 12. 2021 | Mladina 49 | Kultura
Portreti upanja
Mladinina rubrika Ulica, ki je v 20 letih obstoja ovekovečila več kot tisoč izstopajočih »likov«, bo obletnico zaznamovala z razstavo v Cankarjevem domu
Med portretiranci v rubriki Ulica je bilo vseskozi največ umetnikov in drugih kreativcev. Filmsko režiserko in glasbenico Katarino Rešek - Kuklo je Igor Škafar ovekovečil aprila 2020 med sprehodom s psičko Ariel po prazni ljubljanski štiripasovnici.
© Igor Škafar
Po eni od ljubljanskih štiripasovnic, ki je bila začuda povsem prazna, sta lahkotno korakali mlada ženska in njena psička. Prva je bila oblečena v pisano rožnato frfotavo obleko, na obrazu je imela masko iz blaga v enakem vzorcu. Druga, rjavo-bela mešanka, je z rahlo odprtim gobčkom z naklonjenostjo zrla v lastnico. To sta bili Kukla in Ariel – in takšni je v objektiv fotoaparata ujel fotograf Igor Škafar.
Bilo je aprila lani, v času, ki se danes zdi neskončno daleč. Epidemija koronavirusne bolezni, ki se vleče že skoraj dve leti in ji ni videti konca, se je takrat šele dobro začela, prav tako je šele dobro začela delovati tretja vlada Janeza Janše. Nismo torej še slutili, kako zelo se nam bo življenje spremenilo, kako zahrbtna bo nova bolezen, koliko žrtev bo terjala, koliko delitev bomo doživeli zaradi nje. Prav tako nismo slutili, kako brutalno in bliskovito se nam bo pod novo oblastjo v prah sesuvala pravna država. Bili smo šele v prvi karanteni, za katero danes vemo, da je bila naš edini pravi lockdown, javno življenje je bilo ustavljeno, ulice so bile skoraj povsem prazne. In sredi vse tiste praznine, nad katero se je počasi spuščal moreč oblak nelagodja in skrbi, sta, obsijani z zahajajočim spomladanskim soncem, žareli Kukla in Ariel. Škafar je prepoznal dragocenost trenutka in pritisnil na sprožilec.
Fotografijo je nekaj dni kasneje objavil v svoji portretni rubriki Ulica, ki je nepogrešljiva sestavina tednika Mladina že natanko 20 let. Vedno je tam, na uvodnih straneh Mladininega kulturnega bloka, iz tedna v teden, iz leta v leto – ja, res, že natanko 20 let. Njen resnično neutrudni avtor fotoaparata v tem času niti enkrat ni prepustil komu drugemu. Prav vsako leto je fotografiral več kot 50 ljudi, večinoma mladih, ki so na ulici pritegnili njegov pogled z močno izoblikovanim osebnim slogom ali kar tako, ker so pač zanimivi »liki«. V dveh desetletjih jih je ovekovečil že krepko čez tisoč. In še vedno vsak teden najde novega »uličarja« ali »uličarko«.
Igor Škafar je posebej za rubriko Ulica vsako leto portretiral več kot 50 ljudi, večinoma mladih, z močno izoblikovanim osebnim slogom. Portret Dulasha Der DJ-ja je iz leta 2006, ko je še fotografiral na film srednjega formata.
© Igor Škafar
Rubrika Ulica je bila leta 2001, ko je nastala kot del tedaj novega Mladininega pregleda tedenskega kulturnega dogajanja, ki si ga je zamislil Miha Štamcar, zagotovo pred svojim časom. Poulične, sprva predvsem modne utrinke je spremljala, še preden je to z razmahom spletnih dnevnikov in pozneje družabnih medijev postal globalni trend. Škafar – ki je takrat že nekaj let deloval kot najmlajši med Mladininimi fotoreporterji, pred tem pa ga je fotografskih veščin v ateljeju Manjana učil zdaj že pokojni Diego Andrés Gómez, nekdanji legendarni Mladinin fotoreporter – je podobe sprva lovil na film (srednjega formata). Bile so kvadratne in nasičene z barvami, saj je film razvijal s posebno tehniko »cross process«, pri kateri je namerno uporabil napačne kemikalije. V zadnjem desetletju, s prehodom na digitalni fotoaparat, pa je barve postopoma umiril. Namesto kvadratnih portretov je začel ustvarjati pravokotne.
To v dolgih dveh desetletjih seveda nista bili edini spremembi, v tem času se je nekoliko spreminjal tudi Škafarjev slog fotografiranja, vse več je bilo bližnjih posnetkov in podobnih fotografskih trikov – pa vendar je rubrika vseskozi ostajala aktualna, sveža, domiselna in polna življenja.
Škafar se vedno naključno odloča, koga bo fotografiral, pač v skladu s tem, kdo mu med premagovanjem mestnih ulic pade v oči in na kom obstane njegov izurjeni pogled. Lansko poletje je bila to tudi Elisbeth.
© Igor Škafar
Takšna je bila in je še vedno gotovo tudi zato, ker je Škafar vseskozi največ pozornosti namenjal portretiranju mladih. Na začetku tisočletja je bil tudi sam pri dvajsetih (rodil se je leta 1975), zato ne preseneča, da je takrat najraje fotografiral svoje vrstnike in mlajše od sebe, a to prvino je ohranil in jo še danes neguje. Vendar je v svoji rubriki predstavil tudi številne ljudi zrelejših in zelo zrelih let. Večkrat je prekršil še eno nenapisano pravilo: čeprav je fotografiral predvsem v Sloveniji, je v vseh teh letih nekaj deset portretov ustvaril tudi na tujem, največ v ZDA, kamor so ga popeljale turneje, povezane z njegovo vzporedno glasbeno kariero producenta elektronske glasbe. V tej se je uveljavil pod vzdevkom Ichisan, katerega je že prej uporabljal na didžejskih nastopih, glasbeno pa se je kalil tudi kot kitarist v različnih zasedbah.
Rubrika Ulica je z vsakim tednom, z vsakim letom pomembnejša iskrica optimizma. Umeščena sredi političnega tednika, ki kritično obravnava aktualno dogajanje, budi upanje, da še obstajajo zadovoljni, srečni ljudje.
Najverjetneje se je Škafar prav zaradi predanosti kulturi, s katero in za katero živi, izmojstril v prepoznavanju bodočih umetnikov in drugih kreativcev. Teh je med njegovimi portretiranci z ulic največ, številni so se pozneje uveljavili, nekateri danes sodijo celo med naše najbolj izstopajoče kulturne delavce. Tudi v uvodu omenjena Kukla – to je seveda vzdevek filmske režiserke in glasbenice Katarine Rešek, ki ji je veliki preboj uspel le slabo leto po objavi portreta, potem ko je dočakala premiero svojega kratkega filma Sestre na največjem mednarodnem festivalu kratkih filmov v francoskem Clermont-Ferrandu in je na njem tudi zmagala. Med Škafarjevimi »uličarji« so še številni nagrajeni oblikovalci in oblikovalke, glasbeniki in glasbenice, igralci in igralke. Eden od odpičenih mulcev, fotografiran pred desetletjem, pa je danes kulturni novinar Mladine. Škafar se sicer vedno naključno odloča, koga bo fotografiral, pač v skladu s tem, kdo mu med premagovanjem mestnih ulic pade v oči in na kom obstane njegov izurjeni pogled.
Eden prvih portretov, objavljenih v Mladinini rubriki Ulica, je bil portret Francija iz leta 2002. Pogled nazaj z dvajsetletno distanco razkriva, da je Ulica poulične, sprva predvsem modne utrinke spremljala, še preden je to postal globalni trend.
© Igor Škafar
Njegove portretirance pa nekoliko presenetljivo druži še nekaj – to, da na fotografijah večinoma izžarevajo zadovoljstvo, umirjenost in lahkotnost. To velja tudi za sedanjo generacijo mladih, čeprav odrašča v precej bolj zaostrenih zdravstvenih, političnih, gospodarskih in okoljskih razmerah od pripadnikov prejšnjih generacij pred desetletjem ali dvema. Rubrika Ulica je tako z vsakim tednom, z vsakim letom pomembnejša iskrica optimizma. Umeščena sredi političnega tednika, ki kritično obravnava aktualno dogajanje, budi upanje, da še obstajajo zadovoljni, srečni ljudje. Že res, da je to upanje morda navidezno. A ne glede na to danes, ko je izkazovanje zadovoljnega obraza v javnosti že skorajda subverzivno dejanje, prav upanje potrebujemo bolj kot kadarkoli.
* Članek je razširjena različica besedila, ki je bilo napisano posebej za razstavo v Cankarjevem domu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.