Grega Repovž

Grega Repovž

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Negotovi časi

Letošnjih volitev ne bo zaznamoval le trd boj med tem, na kakšno pot bo šla Slovenija: naprej v smeri vzhodnoevropskih poldiktatur, ki si jo je zamislil Janez Janša s svojimi sateliti, ali na pot okrevanja demokracije in družbe ter njenih institucij. Slednje je tisto, kar nas čaka v najboljšem primeru. Dan po volitvah namreč ne bo bolje, četudi SDS in sateliti izgubijo; takrat se bo morda začela počasna obnova družbe, tudi odnosov, načina komunikacije, medsebojnega elementarnega spoštovanja. Brez tega, da bi ta družba spet postala družba elementarnega bontona, sploh ne bo šlo. A še pred tem družbo čakajo težki meseci do volitev.

Čeprav smo Janšo in SDS na oblasti doživeli že dvakrat, tokrat prvič lahko govorimo o volitvah v državi, ki je dejansko že padla – kar nam je ne nazadnje pokazala tudi mednarodna skupnost, ki se je od Slovenije ogradila. Zaradi izrednih razmer, v katerih nas pod pretvezo epidemije drži ta vlada – pri tem ne mislimo na ukrepe zoper epidemijo, ampak na ukrepe in spremembe, ki so bile izvedene pod krinko epidemije –, je država dejansko doživela razpad demokratičnih pravil in dela institucij. Pod pretvezo učinkovitosti in epidemijskih razmer so bile uvedene spremembe, ki so v temelju spremenile ustroj te družbe, marsičesa ne bo mogoče zelo dolgo časa popraviti.

A v taki družbi, ki ni več prava demokracija, ampak je poškodovana, država pa podrejena strankarski kliki, ki nima nobenih zadržkov, kjer javna televizija ne zmore več opravljati javne službe in se pred našimi očmi spreminja v propagandni aparat režima, kjer so nadzorstvene organizacije pretežno obglavljene, kjer je ogromno ljudi zastrašenih, kjer so narušeni temelji sodne oblasti in neodvisnost policije, ni več mogoče govoriti o normalnih volitvah. Te volitve ne bodo potekale v normalnih razmerah. Vodilna stranka na oblasti, vse več pa je indicev, da to velja tudi za ostale, se financira na sumljiv način, denar iz javnih virov prehaja v s strankami povezane družbe in medije. Prek državne moči in prepletenosti se izsiljuje in pritiska na medijske založnike, s sredstvi, ki si jih je prek obvodov pridobila oblastna struktura, pa se financirajo propaganda in napadi na družbo kot tako, mediji, predstavniki sodne oblasti in seveda politični konkurenti. Primer Masleša nam kaže, kako globoko smo zabredli.

Zaradi opisanega politične stranke v Sloveniji danes niso več v enakopravnem položaju. SDS, SMC in NSi so že v preteklih mesecih zgolj v svoje plakate po vsej Sloveniji vložile ogromno denarja. Od kod jim ta denar? Financiranje, ki ga vse parlamentarne stranke dobijo iz javnih sredstev, jim ne omogoča tako razkošnih kampanj.

Visok odklon in zavračanje te vlade s strani javnosti nam sicer dasta vedeti, da se javnost zaveda, da razmere niso normalne in da torej tudi meseci pred volitvami ne bodo normalni. Vendar pa populističnih udarov, ki nas čakajo v naslednjih mesecih, ne gre podcenjevati. SDS in sateliti ne skrivajo, da bodo poskušali omejevati svoje politične konkurente, omejevati njihov glas in njihov dostop do javnosti, pri čemer je del medijske krajine tokrat res grobo načet. Mediji v veliki meri ne morejo več opravljati svoje naloge. Mediji v lasti skupine Krater so pod nenehnim pritiskom. Javna televizija se spreminja v propagandni stroj vladajoče stranke. Medijska družba Delo, ki izdaja tudi Slovenske novice, je ujeta v finančno prepletenost svojega lastnika z državnimi posli, od katerih je odvisna krovna družba.

Slovenija ni prva država, ki se je na evropskem vzhodu znašla v teh razmerah. Sreča v nesreči je, da sta Janša in SDS vlado prevzela sredi mandata ter da kljub vsemu v državnem zboru nista imela moči, da bi lahko posegla tudi v volilno zakonodajo oziroma ustavo. Če bi imeli dovolj časa, da bi vse spremembe, ki so jih sicer že izvedli, tudi že prešle v dejansko veljavo, bi bilo stanje še slabše in verjetno bi se v Sloveniji ponovilo, kar smo videli na Madžarskem in na Poljskem. Sreča v nesreči je bilo tudi predsedovanje Evropski uniji: slednje je vsaj malo obrnilo žaromete evropske politike in evropskih medijev v smeri Slovenije, zaradi česar ravnanje te vlade ni ostalo neopaženo in brez opozoril. Če se je Janša tako veselil tega predsedovanja, je bilo slednje tisto, kar je preprečilo vsaj del njegovih načrtov, jih ustavilo, jih razgalilo. Že njegovo ravnanje na Twitterju ne bi prišlo tako do izraza, če ne bi bila Slovenija predsedujoča država Evropske unije. Tako pa so bili nanj pozorni tuji mediji in tudi evropski politiki.

Vendar pa to ne pomeni, da v naslednjih mesecih ne bomo priča dejanjem, katerih namen bo spremeniti izid na volitvah. Glede na posege v policiji in glede na naravo Janeza Janše ni mogoče izključiti, da bo tokrat v boju za oblast pripravljen prestopiti tudi nekatere meje, ki jih doslej ni prestopil. Bo poskušal prek policije preganjati in očrniti svoje politične konkurente? Bo poskušal zastrahovati javnost? Bo poskušal ustrahovati medije? Glede na to, po kom se zgleduje, tega žal ni mogoče več izključiti. Vložene ovadbe generalnega direktorja policije Antona Olaja zoper nekdanjega predsednika državnega zbora Pavla Gantarja, pa čeprav se zdi na prvi pogled smešna, ne gre podcenjevati. Tako kot ne gre podcenjevati poskusa, da bi država zoper udeležence protestnih shodov sprožila odškodninske tožbe. Ko se začnejo takšni pregoni civilne družbe in političnih konkurentov, so na začetku vedno videti absurdni, smešni. A samo na začetku.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.