Grega Repovž

Grega Repovž

30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Orodja dvoma

Filozof Mladen Dolar je v intervjuju, ki je bil pred nekaj meseci objavljen na portalu N1, izrekel zanimivo in točno opazko o družbenih omrežjih, torej Facebooku, Twitterju itd.: »Podatki kažejo, da je mlajša generacija, ravno tista generacija, ki najbolj uporablja družbena omrežja, tudi tista, ki je na primer najbolj množično podprla Bernieja Sandersa v Ameriki. Torej je to platforma, ki ni samo sredstvo širjenja fake news in teorij zarot, ampak je odprta za dosego zelo drugačnih ciljev.« Danes opazujemo, kako propagandni stroj SDS zlorablja medije, troši neizmerne količine denarja (nobena stranka v skladu z našo zakonodajo o političnih strankah brez izigravanja zakonov ne more razpolagati s toliko denarja), izvaja fake news, širi teorije zarot in diskvalifikacije o svojih političnih konkurentih in o praktično vsakem, ki si drzne izreči drugačno mnenje, hkrati pa troši tudi proračunski denar, da bi tako skozi lokalne ravni kot tudi javne blagajne »kupila« volivce, da bi jo podprli na prihajajočih volitvah. In na prvi pogled se zdi, da nihče nima več moči, da bi se temu postavil po robu. Medijski prostor je pretežno zlomljen (STA, RTV Slovenija, številni manjši mediji), javne institucije, ki so pomembne pri ustvarjanju javnega mnenja, tudi, veliko ljudi je obmolknilo.

Lahko Janša zaradi tega dejansko tudi zmaga? Mu je uspelo zlomiti pretok informacij, je tako zelo zasedel prostor, da mu bo tako kot Viktorju Orbánu na Madžarskem uspelo izvesti populistični udar, torej demotivirati volivce, ki ga ne volijo? Na tej točki se moramo vrniti k zgornjemu citatu Mladena Dolarja in ga prestaviti na slovenska tla: čeprav je Janši uspelo ustvariti neko klimo prav prek družbenih omrežij, danes prav ta ob preostanku neodvisnih medijev Janši onemogočajo, da bi izvedel že omenjeni populistični udar pred volitvami. A ne samo to: čeprav dejansko vladajoča struktura danes obvladuje pomemben del medijskega prostora, ki že začenja propagirati Janšo in njegovo vladavino kot edino logično tudi za prihodnja štiri leta, to ne pomeni, da prebivalci te države te propagande ne znajo zelo jasno prepoznavati. In to se kaže znova in znova. Ne nazadnje to kažejo tudi javnomnenjske raziskave. To je dobro.

Vendar pa propagandnega vrtiljaka, ki se je že začel vrteti, ne gre podcenjevati. Kot smo že omenili, pri volitvah ni pomembno zgolj to, koliko volivcev uspe neka stran oziroma stranka aktivirati, ampak tudi koliko jih uspe demotivirati. Propaganda SDS (ostale stranke koalicije zgolj sledijo zapovedanemu konceptu, zato jih ne bomo omenjali) je namreč že natančno usmerjena k prikazovanju političnih nasprotnikov kot nesposobnih, nezmožnih, neoperativnih, prepirljivih. Za Janšo in SDS je seveda pomembno, da slika svoje vladanje kot učinkovito (in nenadomestljivo), a vsaj toliko pomembno je, da se v javnosti poudarja in omenja, da ne obstaja resna alternativa. Dober primer tega so novi obrazi, besedna zveza, ki jo provladni mediji in komentatorji ves čas poskušajo prikazati kot nekaj slabega, da bi s tem preprečili ali zmanjšali možnosti ljudem, ki doslej v politiki niso sodelovali. A saj vendar so novi obrazi nekaj najbolj dobrodošlega v politiki, Janez Drnovšek je na primer v politiko prišel neposredno iz lokalne izpostave Ljubljanske banke – in to se je Slovencem takrat zdelo tako dobro, da so ga podprli kot člana jugoslovanskega predsedstva in s tem predsednika Jugoslavije. Podoben je na primer očitek koaliciji KUL: da je edino, kar jih v tem trenutku združuje, zavračanje Janše in SDS. Kaj pa naj bi bilo s tem narobe? Zavračanje Janše in SDS je popolnoma legitimno, seveda jih to združuje in to je legitimno – enako legitimno, kot je bilo na primer zavračanje enopartijskega političnega sistema konec osemdesetih.

Ko govorimo o SDS, govorimo o režimu, ki je prestopil meje demokracije, ki zlorablja javne institucije, ki zlorablja moč, ki je dana v roke politikom, da bi z njo ravnali previdno, gre za režim, ki posega v neodvisnost medijev in institucij, hkrati pa ne spoštuje vladavine prava. Govorimo o režimu, ki ga je kot takega označil evropski parlament – velika večina poslancev evropskega parlamenta. Tako se je slednji izrekel samo še o Poljski in Madžarski. Kaj je torej narobe s tem, da so se v KUL v zavračanju tega stanja poenotili? Popolnoma nič. Pojdimo naprej: strankam koalicije KUL se tudi očita, da so preveč različni med sabo – kar je spet nenavaden očitek. Saj stranke so različne med sabo, to je njihova temeljna značilnost, značilnost držav s proporcionalnim volilnim sistemom pa je, da sili različne politične stranke v sodelovanje. In smo že pri naslednjem očitku: da KUL zavrača sodelovanje z nekaterimi strankami, kar da je nesprejemljivo in nedemokratično. Mar res? Kje? V Franciji malodane vse stranke zavračajo sodelovanje s stranko Janševe prijateljice Marine Le Pen. Že desetletja. V Nemčiji nihče noče sodelovati z Alternativo za Nemčijo. To zavračanje ni nikakršna anomalija (kot na primer govori Matej Tonin), to je normalno v demokratičnih državah. S takimi strankami se ne sodeluje.

Temelj prihajajoče propagande torej ne bodo le proračunski bombončki in darila: te ne nazadnje volivci zlahka prepoznajo. Glavno bo prikazovanje politične konkurence kot slabe alternative in s tem demotiviranje njenih potencialnih volivcev. To je tisto, kar se je že začelo, kar zelo intenzivno poteka in kar je najteže prepoznati. In del tega je tudi krilatica »vsi so isti«. To je del prav istega propagandnega ustroja, eno glavnih orožij, s katerim volivce poskušajo demotivirati. Seveda niso vsi isti.

Seveda je dvom nekaj najbolj normalnega in tudi pravilnega, ko gre za politiko. A to, kar je na delu, so orodja za ustvarjanje dvoma. Ki jih nekdo uporablja z jasnim namenom.

Do volitev je še 114 dni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana

    Orodja dvoma

    Ja drži, da Janez Janša in njegovi sedanji koalicijski partnerji prikazujejo politične nasprotnike kot nesposobne, neoperativne in prepirljive. Pri tem jih radi spomnijo na razpad Šarčeve vlade in njeno nesposobnost, da bi sprejeli, denimo, Zakon o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Seveda bodo stranke KUL v predvolivnem času morale dokazati, s konkretnim SKUPNIM programom, ki bo sestavni del bodoče... Več