Ministrova izbranka

Kdo je nova vršilka dolžnosti ravnateljice SNG Drame Ljubljana Vesna Jurca Tadel?

V ponedeljek je vodenje našega osrednjega gledališča, SNG Drame Ljubljana, kot v. d. ravnateljice prevzela Vesna Jurca Tadel. Nasledila je Igorja Samoborja, ki je novembra po osmih letih nenadoma odstopil s položaja ravnatelja – kot je pojasnil, ker je minister za kulturo Vasko Simoniti vseskozi oviral in nazadnje tudi zablokiral nujno potrebno obnovo dotrajanega gledališča, ki bi se morala začeti septembra 2022. Samobor je sklepal, da se je to zgodilo, ker je ministra motil on sam, verjetno zaradi programa, ki je bil zadnja leta precej oster in družbenokritičen (aprila bo denimo premierno uprizorjena predstava po kultnem filmu Charlieja Chaplina Veliki diktator), zato je odstopil – v upanju, da se bo prenova Drame s tem premaknila z mrtve točke.

Vesna Jurca Tadel je naletela na vljuden sprejem, zaposleni v ljubljanski Drami in gledališka stroka so se strinjali, da je dobro, da bo vodenje hiše ostalo v rokah nekoga, ki se na gledališče spozna – po izobrazbi je dramaturginja, delovala je v več gledališčih, v Mestnem gledališču ljubljanskem dve leti kot v. d. umetniške vodje. Je avtorica številnih gledaliških kritik, esejev, prevodov, leta 2007 je bila predsednica žirije Borštnikovega srečanja, pet let članica žirije za literarno nagrado kresnik. Formalne kompetence ima, kar je pri kadrovanju sedanje vlade redkost; v kar nekaj drugih kulturnih ustanovah so pod Simonitijem položaje prevzeli nestrokovni in nekompetentni direktorji. Hkrati pa ne gre spregledati, da Vesna Jurca Tadel v Dramo prihaja s Simonitijevega ministrstva. In da njen dosedanji nadrejeni prav nobenega imenovanja ne prepušča naključju.

Kdo je torej nova v. d. ravnateljice? Na ministrstvu za kulturo je bila zaposlena že davno pred sedanjim ministrom, tudi pred njegovim prvim mandatom, že vse od sredine devetdesetih let. Obstala je pod vsemi ministri, s tem pa je njen vpliv rasel; nazadnje je vodila sektor za umetnost v direktoratu za ustvarjalnost. V časih hitrih menjav ministrov in kabinetov so izkušeni, vplivni uradniki sicer zelo pomembni, marsikaj lahko izpeljejo po svoje, vendar Vesna Jurca Tadel, opozarjajo poznavalci, v dolgih letih na ministrstvu ni naredila nič posebno opaznega. To »meglenost« ji pretežni del progresivne scene zameri. Še več, nekateri njeno vlogo prav zato, pa tudi zaradi njenih bolj konservativnih pogledov na umetnost, sploh na sodobno umetnost, vidijo kot škodljivo.

Tako se je jeseni 2020 na umetniški instalaciji z mizami in stoli, postavljenimi pred ministrstvom za kulturo in prelitimi z rdečo barvo, ki je simbolizirala kri kulture, umirajoče pod ministrom Simonitijem, znašlo tudi njeno ime. Res je, da bi avtorji instalacije lahko opozorili na kako drugo dolgoletno birokratko ali birokrata, a odločili so se zanjo in tako opozorili, da ni težava le v avtoritarnem ministru, ki celotno področje kulture podreja interesom stranke SDS in se požvižga na strokovna merila, medijsko svobodo in dobrobit kulturnih delavcev, in v kadrih, ki jih SDS grmadi na ministrstvu, temveč tudi v birokratih, ki sredi kulturne vojne ostajajo tiho, s tem pa varno na položajih.

Mogoče je, da je Vesna Jurca Tadel s to izpostavitvijo pridobila Simonitijevo naklonjenost. Še verjetneje pa je, da jo v ljubljansko Dramo pošilja, da bo lahko s to institucijo nemoteno še naprej počel, kar si je pač zamislil. Pričakovati je, da se bosta našla v konservativnejšem, bolj malomeščanskem pogledu na snovanje programa; minister, nekoč Dramin dolgoletni abonent, namreč že nekaj let ni prestopil praga te gledališke hiše, že vse, odkar si je ogledal nekaj manj klasičnih predstav, kot je bila denimo kontroverzna Kralj Ubu. Zdaj bi vendarle lahko dobil nazaj program, kakršnega si želi. Gotovo bo tudi prenova, če se jo bo odločil omogočiti, do pike takšna, kot si jo je zamislil sam.