Gnezdenje v javni hiši
(kronika javne televizije v tridesetletni vojni z janšizmom)
»V Sloveniji je aktivno delujočih približno 2000 novinarjev, če nekako pogledamo, je med njimi kakšnih 40 ali 50 takšnih, ki se pustijo slediti.«
— Dr. Boris Vezjak o medijskih služiteljih (Studio City, 10. 1. 2022)
»Mediji imajo najrazličnejše vzvode in možnosti, da uspešno zagotovijo in zaščitijo novinarsko avtonomijo, uredniško neodvisnost in seveda predvsem javni interes. Mislim, da je njihova dolžnost kot predstavnikov javne televizije, da to neodvisnost tudi obranijo.«
— Medijski strokovnjak dr. Marko Milosavljević (Studio City, 10. 1. 2022)
»Drugi temeljni pogoj, da mediji preživite, pa se mi zdi to, da se morate, da se moramo pritiskom upirati.«
— Starosta slovenskih novinarjev Janko Lorenci (Studio City, 10. 1. 2022)
»Poslušalec: Valentin, kako ’embedded’ si bil?
V. Areh: Nikoli nisem bil vključen, čeprav so nam obljubljali, da bodo tudi ’ostale’ novinarje vključili ...
Poslušalka: Valentin – tisto tvoje poročanje prvi dan okupacije Iraka pa ni bilo podobno novinarstvu, bolj si izpadel navijaški huligan! A ni poročanje nevtralno?
V. Areh: Nekateri hvalijo, drugi grajajo. Potrebno je oboje, kritike in pohvale.
Poslušalka: Valentin Areh – nisi me presenetil. Zaprosi za službo v eni izmed ameriških TV.«
— Sedanji v. d. direktorja javne televizije meni, da je bil v iraško vojno kljub obljubi premalo »vključen«, je pa zato namesto nagradne službe na kakšni ameriški televiziji dobil vsaj tolažilno nagrado direktorja TVS (Klepetalnica 24.ur.com, 14. 4. 2003)
Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.