Organizacija pozabe

N'toko

21. 1. 2022  |  Mladina 3  |  Žive meje

Ta teden mineva leto dni od Jankovićevega blitzkriega na Avtonomno Tovarno Rog. Spektakularna policijsko/varnostna akcija in razbijaško rušenje sta sredi zimskega lockdowna pretresla prestolnico, za seboj pa potegnila val javnih obsodb, objokovanja, privoščljivih komentarjev in legalističnih prepirov, nato pa še večmesečno propagandno vojno mestnega piar aparata. Bitka za teritorij Roga se je končala hitro, bitka za njegovo dušo pa še traja. Leto dni kasneje so s svojim videnjem dogodka javnost znova nagovorili deložirani skvoterji in tudi mestne oblasti. Prvi so se odpravili na ulice protestirat, drugi pa so se spet zatekli v mestnim oblastem prijazni časnik Delo. Drugi mediji so ob obletnici pripravili vsaj nekaj kritičnih razmislekov, Delo pa je obletnico pričakalo s celostranskim propagandnim člankom in jasnim sporočilom: pozabite na skvoterski Rog, pred nami je ultranapredni Center Rog! Njegova direktorica Renata Zamida in snovalka programa Meta Štular za fotografa pozirata nad ruševinami tovarne kot lovci nad truplom kake redke afriške živali. Pod njuno sliko pa zanimiv poziv: »V Centru Rog iščejo pričevalce in pričevalke za projekt zgodovinjenja prostora nekdanje tovarne Rog.«

Manever je že poznan – zmagovalec vsake vojne mora na novo napisati zgodovino. Ko na ruševinah gradiš novo stavbo, moraš na novo postaviti tudi njeno zgodovino. Tako se je na primer razstava, s katero so pred kratkim otvorili Galerijo Cukrarna, imenovala »Čudovitost spomina« – z vizualizacijami, ki »se bodo preizpraševale o spominu, minevanju časa, kolektivnem spominu, o tem, kaj ohranjamo ...«, se je začelo novo zgodovinjenje Cukrarne po merilih mestnih oblasti: »Nekoč je bila tu revščina in beda, zdaj pa smo prinesli napredek in razvoj!« Zgodovina brezdomcev, delavcev in umetnikov, ki so v Cukrarni nekoč našli zatočišče, se je v tem procesu začela spreminjati v romantično kuliso za elitno kulturno življenje današnjih premožnih meščanov. Zdaj se ima enak proces zgoditi tudi v pretvorbi Avtonomne tovarne Rog v Center Rog – medtem ko truplo tovarne še leži razgaljeno vsem na očeh, uradne oblasti o njem že zbirajo romantične zgodbe. Čas mineva, spomini bledijo, oblast pa odloča, kateri se bodo ohranili in kateri izginili.

O pestri zgodovini, ki so jo v Rogu napisali umetniki, delavci, študenti, izbrisani, begunci, skejterji, cirkusanti, grafitarji in drugi, je bilo povedanega že veliko – marsikateri spomin bo ostal pokopan pod ruševinami, kakšnega pa bo nova oblast pobrala iz pepela in ga reinkorporirala kot razstavni eksponat v novem Centru. Toda tisti zgodovinski element tovarne, ki si ga moramo prilastiti vsi prebivalci Ljubljane, je prav njeno uničenje. Če pozabimo vse ostalo, moramo v spominu ohraniti 19. januar 2021. To je bil namreč dan, ko je bogata Ljubljana sprožila odprto vojno proti revni Ljubljani. Vsak je pokazal, na čigavi strani je. »Leva« mestna oblast se je poenotila z mračnjaško vlado Janeza Janše in izkoristila epidemijo za ilegalno evikcijo. Kulturni veljaki Ljubljane so odprli vrata Hojsovi policiji, da z uporabo solzivca razžene »nedovoljeno zbiranje« – prakso, ki je v naslednjih mesecih postala stalnica. Mestni kulturni upravljalci, podžupan Koželj, odvetniška družba Čeferin in drugi prosvetljeni glasovi meščanske razumnosti so se vsi strahopetno postavili za najetimi razbijači, mnogi med njimi iz vrst neonacistov, ki so veselo obračunavali s prebivalci Roga. Ne le to, na ta dan so sredi prestolnice kulture naši najbolj razsvetljeni meščani organizirali uničenje tisočih umetniških del. In vsi ti kultivirani levičarji so se nato poenotili v laži, da je bil Rog prazen, če pa že ni bil prazen, je bil pa poln džankijev in lenuhov, ki so si že zaslužili batine ... Lanski 19. januar je torej prinesel politični prelom, po katerem se nihče več ne more pretvarjati, da so meščanske elite na strani ljudstva ali da imajo kaj več spoštovanja do pravnih norm, kot jih imajo privrženci SDS.

Kasnejše raziskave so razkrile vso razsežnost zločina, v katerega so bili vpleteni vsi od mestnih oblasti do vrha policije. Predstavniki MOL-a so nekaj dni pred akcijo policijo namreč obvestili o svojih načrtih, ta pa je pripravila lastna navodila za sodelovanje pri deložaciji. Policija je v navodilih jasno zapisala, da tovarno uporablja okoli 150 ljudi, ki so tudi v času karantene navzoči v manjšem številu. Tovarna torej ni bila nikoli prazna, in to so vedeli vsi. Nadalje je policija ugotavljala tudi, da na terenu ne bo prisoten izvržbenik, saj da so deložacije v času epidemije prepovedane. Vedeli so torej, da za deložacijo ni pravne podlage. O tem niso opozorili mestnih oblasti, pač pa so se z njimi dogovorili, kako eden drugemu pokriti hrbet. Najprej naj bi prišli MOL-ovi varnostniki in nenadzorovano izselili ljudi, potem pa poklicali policijo za »varovanje javnega reda in miru«. Policija naj bi torej prišla v že ilegalno izpraznjen objekt ter s prisilnimi sredstvi odganjala prebivalce, ki bi želeli dostopiti do svojega imetja, sklicujoč se na »prepoved zbiranja med epidemijo«. Vse to so tudi uresničili – varnostniki so zakriti v črnih maskah vdirali v sobe spečih ljudi in jih na silo zvlekli na ulico skozi zadnji vhod, nato pa so se pred vrata postavili robocopi in varovali organizirano plenjenje in uničevanje kulture, kakršnega povojna Ljubljana ne pomni.

Kot smo rogovci napovedovali, danes na kraju zločina še vedno zeva gradbena jama. Na njej se ne gradijo nove stavbe, gradi pa se obljuba fiktivnega Centra Rog. Njegova prva naloga je organizacija pozabe: prepričati čim več dobro mislečih meščanov, da se 19. januarja 2021 ni zgodil prelom, ampak da je novi Center Rog le nadaljevanje romantične zgodbe o tovarni koles. V ta namen kulturne elite zdaj grabežljivo posegajo po elementih iz skvota, proti kateremu so se še nedavno divje borili – vabijo umetnike, feministke, okoljevarstvenike, celo »ljudi, ki delajo z begunci …«. Javnosti dopovedujejo: mar ne vidite, kako napredni smo!? Morda so bile vmes kakšne nevšečnosti, lahko bi rekli »pomanjkanje dialoga«, ampak saj morate priznati, da je nova stavba v vseh pogledih boljša … A čeprav smo izgubili prostor, nam ne morejo in ne smejo odvzeti spomina na 19. januar. Ne morejo in ne smejo nam znova zakriti resnice o razredni vojni v našem mestu. Ne glede na to, kakšen objekt bodo nekoč zgradili na Trubarjevi 72 in kaj bodo vanj postavili, bo novi Center Rog za Ljubljano vedno le nagrobnik nekdanje samoorganizirane tovarne in njenih prizadevanj.