Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 4  |  Uvodnik

Smo v fazi prekuževanja

Odločitve različnih evropskih vlad, da sproščajo ukrepe, od danske do ne nazadnje slovenske, mirnost evropske komisije, blaga in pomirjujoča sporočila Svetovne zdravstvene organizacije, mirni odzivi epidemiologov na rastoče številke po vsej Evropi – vse to nakazuje, da je vsaj v Evropi prišlo do temeljnega obrata v boju zoper koronavirus. Faza, v katero prehajamo, je množično prekuževanje. Ne gre za dogovor med vladami, ne gre za dogovor med strokovnjaki, sploh ne gre za neko sprejeto odločitev. Zadeva poteka nekako organsko, politiki jo uvajajo postopoma, vsi se tega vsaj tiho zavedamo, nihče od odgovornih pa tega ne izreče.

Ideja o prekuževanju ni nova: dejansko o njej poteka ostra debata že od prvega vala, ko se je za to taktiko – pa niti ne res tako radikalno – odločila Švedska. A zdi se, da je zdaj prekuževanje naslednja faza epidemije v večini družb. V tem trenutku je sovpadlo toliko različnih dejavnikov, ki družbe na eni strani v to preprosto silijo, na drugi strani pa jim to tudi omogočajo. Naj jih navedemo.

Glavni dejavnik za odločitev za množično prekuževanje je zadnja različica virusa – omikron. Ta je manj smrten, resno prizadene redke sicer zdrave posameznike, bolezen je manj izčrpavajoča, za večino traja manj časa, velika večina ljudi se tudi kar hitro postavi spet na noge.

Drugi dejavnik je precepljenost. Razvite države, ki imajo na voljo zadostne zaloge cepiv, so doslej omogočile vsem, ki so jih lahko prepričale (nekatere države so bile uspešne, druge manj, nekatere pa res ne, med njimi Slovenija), da se trikrat cepijo. Vsi, ki so torej hoteli, razen tistih, ki jim to preprečuje zdravstveno stanje, so se lahko pred covidom zaščitili s cepljenjem. Od pojava omikrona je jasno, da cepivo mnogokrat ne ščiti več pred okužbo samo, je pa dobra zaščita pred razvojem hujše bolezni. Omikron sam po sebi očitno povzroča manj naporen potek bolezni (ne pa lahek), hkrati nam podatki o številu cepljenih v bolnišnicah dajo jasno vedeti, da je cepljenim praviloma lažje in bolje.

Tretji razlog, da se politiki po vsej Evropi odločajo za prekuževanje, je širši, dolgoročnejši razmislek. Omikron je manj nevaren od dosedanjih novih koronavirusov, okužba z njim pa ustvarja nekakšno, morda sicer zgolj minimalno imunost oziroma obrambo pred naslednjimi različicami. Razmislek zveni praktično: necepljenim okužba z omikronom zagotavlja nekaj minimalne zaščite pred naslednjo različico, torej morda povečuje imunost celotne družbe ob naslednji različici. Kakšna bo ta, nihče ne ve. Tako se nekako pripravljamo na naslednjo jesen, na naslednji val. Da bo ta prišel šele takrat, je zgolj upanje. Kot je stvar upanja to, da se bo val, ki ga doživljamo zdaj, kmalu končal.

Četrti razlog spada že med prisilne dejavnike za odločitev za prekuževanje. V razmerah, ki jih povzroča zelo nalezljivi omikron, bi morale biti družbe, če bi se odzvali primerljivo s prejšnjimi valovi, vse v strogem, tako rekoč neprepustnem lockdownu. Zaprti bi morali biti doma. Vendar tega praktično nobena družba več ne zmore: ne samo finančno, tudi psihološko ne. Stopnja epidemijske izčrpanosti je preprosto previsoka, da bi to lahko storili. Z drugimi besedami: dolgotrajnost epidemije je opravila svoje.

Seveda nobena vlada ne bo razglasila, da se je odločila za politiko prekuževanja. Tega ne more storiti, ker bi to pomenilo, da mora izdati finančna nadomestila tistim, ki bodo nosili posledice, to bi prineslo tudi tožbe zoper državo. A to ni glavni razlog: če bi vlade razglasile, da je prišlo do odločitve za prekuževanje, bi še tako dobra vlada izgubila vsakršno moč nadzora nad epidemijo. Zato tega ne more izreči nihče. Lahko zgolj opazujemo ravnanje in znake, ki nam to razkrivajo. Na primer odločitev danske vlade, tam je v tem trenutku epidemija v najhujšem razmahu, da se ponovno odprejo kinodvorane in gledališča, pa na primer odločitev slovenske vlade, da je lahko v posameznem razredu do tretjina učencev pozitivnih, šele nato sledi karantena za celoten razred. To vse so znaki, ki kažejo na to, da gre za odločitev za načrtno, a postopno prekuževanje. Pri Sloveniji iz tega ravnanja lahko ugotovimo, da želijo, da se prekužijo zlasti otroci, saj velik del teh ni cepljen.

Ni namen v tem trenutku presojati, ali vlade ravnajo prav. Ravnanje se zdi namreč na eni strani razumno, logično, zbuja pa strahove in tudi globoke dvome – gre za izjemno težke odločitve tudi za odločevalce. Se pa je v teh razmerah, ko se virus spušča izpod nadzora, treba ves čas zavedati, da so med nami ranljivejši, tisti, ki bi jih, cepljene ali ne, bolezen, naj je omikron še toliko manj smrten za splošno populacijo, lahko še vedno zelo prizadela. Ti ljudje pred virusom nimajo take obrambe kot večina prebivalcev. Zaščita teh ljudi je seveda dolžnost vlad. Njihova temeljna skrb mora biti zdaj namenjena ranljivim. Kot smo zapisali: prekuževanje je mogoča pot, a dolžnost oblasti je, da tudi v teh razmerah skrbno poskrbi za tiste, ki jih ta odločitev ogroža. Danes se morda ta razsežnost še ne vidi, nanjo pa bodo zelo opozorili naslednji meseci, ko se bo o tem, kdo je potegnil kratko v fazi prekuževanja družbe, začelo odkrito govoriti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.