Vrnitev v Reims (odlomki)

za +

Delavski razred gre v raj.

V Vrnitvi v Reims, kratki zgodovini francoskega delavskega razreda (od konca II. svetovne vojne do danes), posneti po esejistični avtobiografiji filozofa Didiera Eribona, se prikaže arhivski posnetek govora Georgesa Marchaisa, nekdanjega generalnega sekretarja francoske komunistične partije, ki zahteva takojšnjo prepoved priseljevanja. Partija proti priseljevanju? Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je v Franciji že dva milijona brezposelnih in ker delavci za brezposelnost očitno krivijo priseljence, to pa jih navdaja z rasizmom! Jasno: to, da delavci podlegajo rasizmu, je slabo za partijo in levico – ko se bo delavcev polastil rasizem, jih bo ugrabila skrajna desnica. Natanko to pa se je začelo dogajati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: delavski razred, ki je prej volil socialiste in komuniste, je prestopil na temno stran in začel voliti skrajno desničarsko Nacionalno fronto, ki jo je vodil Jean-Marie Le Pen in se je predstavljala za zadnjo utrdbo delavskega razreda. Situacijo, ki delavski razred hrani z rasizmom, je treba odpraviti, oznani Marchais, kar pa je bilo nemogoče – demagoških sil, ki podžigajo predsodke in polarizirajo ljudstvo, je bilo vse več. Razredni boj je preglasil kulturni boj.

Kapitalizem – ekstremni stroj za izkoriščanje, nečloveško segregiranje in atomiziranje ljudi, obvladovanje in zatiranje ljudskih množic, proizvajanje neenakosti in revščine ter ubijanje solidarnosti – je postajal čedalje nasilnejši in brutalnejši. Ljudje so imeli le še tiste pravice, ki so jih lahko plačali. Razredno politiko je začela izrivati identitetna politika, ki je ustvarila in legitimirala nekatere pošasti – rasizem, islamofobijo, šovinizem, mizoginijo, homofobijo. A ironija je hujša. Da je bil delavski razred nekoč nedolžen in čist, je le iluzija – rasizem, mizoginija in homofobija mu niso bili nič tujega. Didiera Eribona je njegova proletarska družina zaradi homoseksualnosti tako rekoč izobčila, možje, stebri delavskega razreda, ki so itak umirali mladi (njihova pričakovana življenjska doba je znašala 59 let), so se zapijali, bežali pred »hrupnim družinskim življenjem« in zatirali svoje žene ter jih silili v kuhinjo, služenje in rojevanje (razredni boj znotraj razrednega boja?), te pa so – kot recimo Eribonova mati – z rasističnim odnosom do priseljencev, predvsem Arabcev, kompenzirale svojo družbeno inferiornost. Svojo samopodobo so si izboljšale tako, da so razvrednotile druge. Ekonomski interesi – in fraza liberté, égalité & fraternité (kdor jo jemlje resno, kot recimo nekoč Haitijci, je itak nevaren) – so tedaj, po koncu II. svetovne vojne, še preglasili te pošasti, toda ko je delavski razred izgubil moč, se je vse obrnilo – nemoč, prikrajšanost in anonimnost so se spremenile v jezo, jeza pa je mutirala v simpatiziranje s skrajno desnico. In zdaj smo tu – sredi refašizacije, zvesti vsem spodletelim projektom, uprti v željo, ki prihaja iz prihodnosti. (Kinodvor)