Boriti se s predsodki

Fairtrade kava v predragem lokalu v mestu. Psihoterapija, včasih prepozno. Bogati prijatelji, ki so pobegnili v Berlin ali København in pokroviteljsko komentirajo stanje države. Gentrifikacija. Prijatelji z ugodnostmi. Vlažne garsonjere, ki se oddajajo kot najemniška stanovanja. Zapleteni odnosi s starši, ki se starajo in zbolevajo. Otroci, ki se ne bi smeli zgoditi. Ekstazi in gram spida. Agresija. Zemljevid življenja nekega milenijca. Moškega na pragu tridesetih, ki je pesnik.

Težava je, da se s poezijo ne more zares preživljati, zato išče nekaj bolj dobičkonosnega. Nekaj v marketinških vodah, coaching, lahko bi ljudem kaj prodajal, na to padajo. Potem se mu ne bo več treba izpolnjevati skozi umetnost, ampak bo lahko »postal del tega časa, nosil bom spodnjice CK, odprl si bom Instagram profil in objavljal podobe izobilja, kozmetike za moške, nov sixpack in Gucci vzglavnik«. Želja po plehkih materialnih dobrinah je simptom – ne želi si jih zares, temveč si želi simbolne bližine z ljudmi, ki jih lahko brezglavo kupujejo, ker nimajo finančnih težav, kreditov in najemnin; živijo v svetu, ki se zdi milenijcu v celoti nedosegljiv.

Pesnik je lik iz romana hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) Očetov sinko (Tatin sin), ki je bil v okviru festivala Fabula pravkar preveden v slovenščino, Pešut pa ga bo 10. marca predstavil v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (gostje festivala Fabula bodo še Sergej Lebedjev, Chimamanda Ngozi Adichie, Mieko Kawakami, Marieke Lucas Rijneveld, Zora del Buono in Ivana Šojat).

V romanu ubeseduje vse, kar smo Slovenci lahko gledali denimo v filmih Prasica, slabšalno ime za žensko in Ne bom več luzerka.

Slovenskega milenijskega romana, ki bi na tako preprost, a eksploziven način ubesedil eksistencialno stisko svoje generacije, še nimamo zares – morda je Pešutovemu romanu še najsorodnejše najnovejše delo Dijane Matković (sicer tudi prevajalke romana Očetov sinko) Zakaj ne pišem, a gre pri njej bolj za eseje kot za roman; med tujimi avtorji pa so ga primerjali denimo z Edouardom Louisom in Didierjem Eribonom.

Pešut kot romanopisec nima potrebe po tem, da bi prepričeval bralca, da je odličen stilist, ne pretvarja se, da je nekaj, kar ni, ampak piše iskreno, iz duše – v dušo. Ve, da mu za prepričljiv roman ni treba iskati velike zgodbe, temveč zajema iz svojega bazena, iz tistega, kar mu je blizu, kar je morda celo doživel. »Vse, kar napišem, doživljam kot fikcijo. Tudi če je zelo blizu moji biografiji ali izkušnjam, je prostor besedila vedno neka vrsta ’kot da’ realnosti,« je povedal za Mladino. »Vsako besedilo, posebej roman, na neki način postane avtobiografija. Postane zapis vseh obdobij v življenju, misli, preokupacij, vsega najbolj intimnega. V procesu postaja vse težje razločevati, kaj se je res zgodilo. Na koncu pa vsak bralec tako ali tako pristopa k njemu na svoj način, s svojo domišljijo in zanimanji.«

Očetov sinko je na Hrvaškem dosegel precejšen odmev. Pešut, ki je sicer dramaturg, svoj prvi roman Odrgnjena kolena (Poderana koljena) je izdal leta 2018, se je z njim vzpostavil kot eden najmočnejših glasov svoje generacije in LGBTQ-skupnosti, saj se izkušnja milenijskega življenja v neki evropski prestolnici v njegovih besedilih venomer spaja z izkušnjo živeti (razkrito) homoseksualnost. »Živimo v času, ko sem lahko avtiran v širšem družbenem smislu, ne le znotraj stroke. In lahko tudi pišem na tak način. To imam za privilegij zgodovinskega trenutka, vendar je to posledica dejanj hrabrih aktivistk, aktivistov, umetnic in umetnikov preteklih generacij, ki so tvegali veliko več, kot danes tvegam jaz. Neredko so to tudi drago plačali,« pravi.

Tudi sam je bil sprva prepričan, da ga bo doletela kazen. »Ne nazadnje so me na to opozarjali vrstniki v šoli, ki so me tepli, šolski pedagogi, ki so staršem govorili, da moram postati bolj čvrst, pa tudi starši, ko sem se jim avtiral. In samo čakal sem, kaj se bo zgodilo po prvi drami, po prvem romanu ... V resnici pa je doslej edina homofobna, recimo temu provokacija prišla iz liberalnega časopisa, iz kritike kanoniziranega levega intelektualca.« Gre za homofobno kritiko Igorja Mandića, ki so jo izpostavili in obsodili tudi nekateri drugi kritiki Pešutovega romana.

Homofobijo je v hrvaških kulturnih in literarnih krogih torej vendarle občutil v manjši meri, kot je bil tega vajen iz drugih področij družbe. »Zdi se mi, da se je zgodil določen civilizacijski skok. Književnost in gledališče sta bila vedno prostor za queer osebe, a zaradi zgodovinskih okoliščin so te delovale bolj skrito. Je pa seveda to le moja perspektiva in izkušnja, ne obča resnica.«

Pešut meni, da privilegije lahko kadarkoli izgubi, zato se mu zdi pomembno, da nadaljuje pisanje iz sebe, da pušča sledi za prihodnje generacije, se bori s predsodki. »To je izraz moje svobode in za to sem pripravljen dobiti tudi nekaj klofut.«

Festival:
Literature sveta Fabula
Kdaj: od 5. marca do 10. aprila 2022
Kje: Cankarjev dom in druga prizorišča, Ljubljana