Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili
Angažirano trilogijo Nike Autor, si lahko med 8. marcem in 20. junijem ogledamo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani
Obzornik 670 – Rdeči gozdovi
Če bi med II. svetovno vojno kdo snemal doku o partizanih, bi neizbežno poudaril, da se partizani skrivajo v gozdu, da jim gozd nudi zatočišče, da gozd terja potrpljenje, da v njem fašisti vohunijo za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji ipd.), da partizani delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se v gozdu, ki ga prerašča kri, nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Ironija je v tem, da vse to, kar je nekoč veljalo za partizane, danes velja za migrante, ki se skrivajo v gozdovih. Doku Rdeči gozdovi namreč – dobesedno – poudari natanko to: da jim gozd nudi zatočišče, da terja potrpljenje, da v njem policija vohuni za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji, če hočete), da migranti delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Tista bodeča žica, s katero so fašisti med vojno obdali Ljubljano, se kakopak prelevi v rezilno žico, »tehnično oviro«, ki ločuje in izključuje, »popolno orožje za izvrševanje oblasti«. Ta žica reže roke in dlani, vedno je kdo ne more preplezati, vedno koga odnese reka. »Kri jo bo prerasla.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.