Druga izvedba feminističnega filmskega festivala

Od 8. do 13. marca na spletni strani festivala

Od 8. do 13. marca bo na spletni strani potekala druga izvedba feminističnega filmskega festivala (FeFi), ki postavlja ženske zgodbe in ustvarjalke v prvi plan. Poimenovan je po Genovefi ali plemenski ženski, zavetnici voskaric_jev, pastiric_jev, klobučaric_jev in vrtnaric_jev, ki med drugim ščiti zdravje oči. FeFi ponuja vpogled v prihodnost, sedanjost in preteklost filmskega delovanja žensk, ki si postavljajo lastna pravila in sledijo svoji poti. FeFi Frišno izpostavlja radikalne newcomerke, ki obračunavajo s patriarhalno polpreteklo zgodovino. FeFi Zdaj! je v hic et nunc stanju filmskega ženskega ustvarjanja. FeFi Retro pa osvetljuje pretekla dela, ki ne smejo ostati nevidna in nevidena ali pozabljena.

Dvajset let je minilo od prvega slovenskega celovečerca v režiji ženske. Varuh meje Maje Weiss je bil del prvega vala mladih slovenskih filmark, ki je pomembno vplival na slovensko filmsko krajino in v slovenski film brezkompromisno vnesel žensko perspektivo ter številne dotlej tabuizirane teme. Ob obletnici filma se bodo 8. marca ob 19. uri z avtorico in njenima kolegicama Haidy Kancler in Majo Prettner pogovarjali, kakšen prelom je predstavljal Varuh meje, kako je oral ledino in kako so se pogoji za delo filmark v tem času spremenili.

ur6Dym1xP1c

Slovenija je lani z referendumom in sprejetjem modela »samo ja pomeni ja« pri preganjanju spolnega nasilja naredila pomemben premik na pravnem področju in se tako uskladila z delom zavez, ki jih je sprejela s podpisom Istanbulske konvencije. Hkrati s tem so jo pretresla prva javna pričevanja o spolnem nadlegovanju moških na pozicijah moči nad mladimi ženskami, ki so na površje naplavila pogum in travme, predsodke in neenakosti, ki gredo veliko globlje od pravnih dikcij. 

S tremi dokumentarnimi filmi v sekciji Zdaj! so pripravili pregled dojemanja spolnega nasilja in različnih načinov ter metod soočanja z njim v domačem in mednarodnem okolju. Babičino seksualno življenje, kratki animirano-dokumentarni film režiserk Urške Djukić in Emilie Pigeard, ki je v zadnjem letu pobral številne nagrade doma in po svetu, nas bo skozi pričevanja naših babic popeljal v zgodovino patriarhalnega zatiranja v "varnem zavetju" pogosto idealiziranega družinskega okolja. Ne pomeni ne, feministično zakonodajno gledališče, kratki dokumentarec gledališke skupine Madalena-Berlin v režiji EveGlorie Fernández Pérez nam bo približal triletni proces nastajanja in izvajanja gledališke forumske predstave, s katero se je skupina odzvala na uvajanje Istanbulske konvencije v evropskih državah, predvsem Nemčiji, in tako aktivno prispevala k razumevanju problematike in preprečevanju nasilja nad ženskami. Primer spolne zlorabe, celovečerni dokumentarec režiserke Alison Kuhn pa nas bo skupaj s petimi ženskami, ki so bile – enako kot tudi režiserka – med avdicijo za film spolno zmanipulirane in zlorabljene, postavil v odrsko mizasceno, ki deluje kot protistrup toksične avdicije.

Sekcija Frišno letos izpostavlja prelomen dosežek ne le na vsebinskem in formalnem področju, ampak v prvi vrsti v načinu delovanja in produciranja filmov. Rožavska filmska komuna je nastala leta 2015 sredi vojne vihre v Siriji v okvirih Avtonomne administracije severne in vzhodne Sirije, ki je v izjemno težkih razmerah uspela izvesti radikalno demokratično družbeno spremembo in žensko revolucijo. Vse strukture v družbi delujejo po principu neposredne demokracije in enakosti spolov ter številnih etničnih skupin, ki živijo na tem področju. Vse ustanove imajo dvojno predsedstvo, s čimer je ženskam vedno zagotovljen enakovreden glas pri odločanju, ženske pa so vzpostavile tudi svoje lastne socialne, politične, gospodarske in kulturne ustanove. 

Sopredsednica filmske komune Sevinaz Evdikê, katere film Dom bodo predvajali v okviru letošnjega programa, je ena izmed številnih žensk, ki so z revolucijo v Rožavi ogromno pridobile. "Čeprav prihajam iz bolj odprte družine, sem si pred desetimi leti kvečjemu lahko obetala, da bi postala učiteljica, žena in mati, mnoge pa bi bile obsojene zgolj na dom in ekonomsko odvisnost. Zdaj smo voditeljice! Vedno sem sanjala, da bi bila del filmskega sveta, zdaj pa sem na čelu filmske institucije. Podobno je z vsemi ženskami, ki lahko zdaj odločajo in skrbijo same zase ter druga za drugo. Pred tem smo poznali umor iz časti, ki ga je podpiral celo sirski režim, saj so moški, ki so ubili svojo ženo, šli v zapor zgolj za dva meseca. Ponekod smo poznali tudi poligamijo, danes pa je oboje strogo preganjano in družbeno nesprejemljivo. O tem smo ženske dolgo sanjale in izjemno smo ponosne, da nam je to uspelo. Zavedamo pa se, da nas čaka še veliko trdega dela, saj se večstoletnih navad in običajev ne moreš kar tako znebiti."