Marcel Štefančič jr.

18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

Priletni parazit

Kdo je bil Marko Brecelj?

Marko Brecelj in režiser Janez Burger na snemanju filma Priletni parazit

Marko Brecelj in režiser Janez Burger na snemanju filma Priletni parazit
© Andraž Gombač

Vsi imajo svoje spomine na Marka Breclja – moj spomin nanj pa je doku Priletni parazit, ki ga je pred skoraj desetimi leti posnel Janez Burger in ki ga morate nujno videti, če hočete vedeti, kdo je bil Marko Brecelj. Marko Brecelj je »fenomen«, »legenda«, »biser slovenske kulturno-umetnostne scene«, »eden izmed najbolj spregledanih umetnikov«, »človek, ki živi to, kar dela«, »gverilec s taktiko mehkega šoka, a vztrajen« (»stalno napada malomeščansko pamet«), »slovenski unikat«, »kompleksna in komplicirana osebnost« (»v Marku je več Markov«), »posebno psihofizično stanje«, »pevec Buldožerja«, pravijo tisti, ki ga poznajo, od Mateje Koležnik in Zorana Predina do Blaža Lukana in Mitje Rotovnika. Dragan Živadinov – vedno precizen – doda: »Marko Brecelj je eden izmed prvih izhodiščnih performerjev v 20. stoletju.«

Brecelj igra »vlogo urbanega norčka«, pravi Lukan, »toda pri njem ni naključij – vedno deluje naivno, kot da improvizira, kot da je brez načrta, pa je zadaj vedno načrt«. Ko se v svoji »tehnično brezhibni razvalini« vozi okrog (75 na uro), pripoveduje, kako je založba iz strahu zamaknila izid njegove plošče Cocktail, kako sta z Borisom Beletom na festivalu v Opatiji, jugoslovanskem San Remu, s štiklom Rastemo razjezila publiko, estrado pa spremenila v larifari (kako sta jo na Slovenski popevki razjezila z »invalidskim zborom« in »streljanjem« invalidov, pove Predin), kako je Buldožer postal jugoslovanska atrakcija in kako so ga oblasti ustavljale in onemogočale (dvoran niso mogli najemati). To je bila »glasba s pravim dihom«, dahne nekdo. Njihovi štikli so res dihali – »in imeli so komu dihati«, pravi Brecelj, ki je nekoč na Tjentištu, ob obletnici bitke na Sutjeski, govoril 60 tisoč ljudem. Tu ga vidimo, kako teče »okrog despotiziranega Kopra«, kako mestnim despotom posveti »skulpturo« iz svojega dreka in kako z roba minira »varnoritnike«. Še vedno noče biti »paraplegik«. Vmes poje antifašistični sendvič s pečeno šunko, svojih načel pa ne požre.

Na grobu svojih staršev vsako leto – ob svojem in njihovih rojstnih dnevih – priredi koncert. »Pokopališča bi morala biti vrveži, družabna središča.« Vse 20. stoletje se je pripravljal na 21. stoletje, toda kljub legendarnosti je lahko le sanjal, da bi mesečno zaslužil tisoč evrov. »Jaz sem kantavtor,« pravi. »Pridem tudi na dom – za 150 evrov. Za ločitev dam popust. Plus bencin. Sam pridem s svojo opremo. Angažirajte me, dokler nisem na onkološkem.« Čakajte, da slišite štikel Ta stol.

o2yW_hzC32Q

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.