V svetu brez politike

N'toko

1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Žive meje

Slovenijo je zajel skrb zbujajoč pojav. Tisoče in tisoče se nas vsak dan, še preden spijemo jutranjo kavo, sreča na spletu in divje razpravlja o dogajanju v državi, o kateri ne vemo nič. Objavljamo zapletene analize vojne v Ukrajini, pod katerimi se vlečejo dolga čreva komentarjev, v njih pa srdito branimo svoja na novo izoblikovana mnenja, zaradi najmanjšega odmika od njih smo se pripravljeni ure in ure prepirati s sorodniki in neznanci. Tisoče zapisov na netu nam neizpodbitno dokazuje, da se druga stran moti, njeni pogledi pa nas strašno bolijo. Sprašujemo se, kako so lahko ti ljudje tako zavedeni? Ali se te ovce ne zavedajo, kako nevarne ideje širijo? Vsi smo se zato znašli na misiji dokazovanja resnice. Naše življenje je povsem prepleteno z množico konfuznih, večinoma lažnih in dekontekstualiziranih informacij, ki pritekajo k nam z oddaljenih bojišč.

Ko smo še pred mesecem podobno vreščali drug na drugega v zvezi z reševanjem koronske krize, je imela delitev na vakserje in antivakserje vsaj neko materialno logiko – lastnik lokala si je želel drugačnega načina reševanja krize kot delavka v zdravstvu. Pri navijanju za Zelenskega ali Putina te logike ni. Kaj žene lastnika lokala v to, da neznancem ogorčeno pošilja poročila o kremeljskih zločinih, razlaga teorijo o izvoru ruskega naroda iz Kijevske Rusije, vročekrvno zagovarja pravico Ukrajine, da na svojem ozemlju parkira Natove jedrske konice, in vzroji ob vsaki omembi skrajno desnih sil v ukrajinskih vrstah (»Kako bi lahko bili nacisti, ko pa je Zelenski Žid!«)? In kaj žene našo zdravstveno delavko, da neznancem pošilja fotografije bataljona Azov, navaja dogovor o neširitvi Nata med Bakerjem in Gorbačovom iz leta 1990, citira prekršene člene pogodbe iz Minska II? Obe strani verjetno vesta, da njuni dokazi o »pravem krivcu za vojno« ne morejo narediti boja nič bolj plemenitega. Vesta, da ZDA niso vabile Ukrajine v Nato, ker bi jih tako skrbelo za njeno varnost, enako kot vesta, da Putin ni šel branit Rusov pred ukrajinskimi nacisti. A neka nevidna sila ju žene k temu, da zavzameta maksimalistično stališče in da se do konca identificirata z njim.

Morda je poistovetenje z eno ali drugo stranjo zadnje psihološko orodje, ki nas rešuje pred eksistenčno krizo. Kako naj procesiramo svetovne spopade, če v njih ni pozitivnih izidov, za katere bi lahko navijali? Če Putin ni genialni strateg, ki junaško postavlja mejo ameriškim imperialistom, ampak le predstavnik izčrpanega vladajočega razreda, ki se je po razpadu Sovjetske zveze zaman trudil postati vzhodni podizvajalec imperialnih politik ZDA in zdaj odlaša neizogibno periferizacijo Rusije z edinimi sredstvi, ki mu ostajajo na voljo. In če Zelenski ni heroj, ki se je v imenu suverenosti in demokracije junaško postavil po robu ruskemu totalitarizmu, ampak koristni idiot ameriških jastrebov, ki je, napihnjen s praznimi obljubami o EU in članstvu v Natu, popeljal prebivalce svoje države v nemogočo vojno. Če Ukrajina ni bojišče, na katerem se bo zadal udarec totalitarizmu ali imperializmu, ampak zgolj velika pogajalska miza, na kateri se z vojaškimi sredstvi ugotavljajo pogoji, pod katerimi se bodo nekoč privatizirale plinske in prehranske rezerve vzhodnega bloka. Na svetu pač ni nobene tekme med različnimi vizijami, ampak zgolj tekma med upravljavci istega sistema akumulacije, v katerem ni nikoli prostora za vse.

Kaj lahko normalen človek v takem svetu počne, razen da bulji v zaslone in se ubija s tesnobo? Nič čudnega, da se zatekamo k fantazijam o junakih in zlikovcih, se igramo detektive in iščemo skrite zarote. Kar v resnici počnemo, je simulacija političnega boja za ljudi brez politične moči. Internet je za nas ustvaril svetove, v katerih se lahko počutimo, kot da dejansko o čem odločamo. V njem oblikujemo diplomatska stališča in širimo propagando, kot bi v boj vodili kako politično silo. A kdo bi nas krivil, ko pa se isto simulacijo igrajo celo naše uradne politične stranke? Vsi se pretvarjamo, da smo nosilci neke pozitivne vizije sveta, dejansko pa je vsa naša politika sestavljena iz odzivov na nasprotnikove tvite.

Medtem gospodarske krize, epidemije, podnebne katastrofe in vojne potekajo naprej brez kakršnegakoli človeškega inputa. Trgi se širijo in krčijo po lastni inerciji, države se vzpenjajo in padajo, kakor pač veleva profitna stopnja. Nihče ni zmožen regulirati teh algoritmov, vplivamo lahko le na to, kako se ob njih počutimo. Po porazu socializma ni več nobenega skupnega prizadevanja množic za kako drugačno ureditev, smo le atomizirani posamezniki, ki polnimo internet z besedami, in kapitalistične stranke, ki z besedami polnijo TV-zaslone. To seveda ni politika. Kot taki ne moremo imeti »pravega stališča« do Ukrajine, saj si ne prizadevamo za noben skupni cilj, ki bi katerokoli stališče osmislil. Lahko imamo le čustvene impulze, hrepenenja, simpatije. Ta čustva bodo stranke vladajočega razreda v svojo korist uporabile vsaka po svoje, jih pretvorile v volilni kapital in orožarske posle. Današnji čustveni zlomi so gradniki jutrišnjega statusa quo.

To ni poziv k obupu ali malodušju. Obup in malodušje nam že vladata, vidimo ju prav v množičnem zatekanju prebivalstva v fantazijske kulturne boje na spletu. Edina alternativa temu je vrnitev politike – to je koordiniranega delovanja množic za odpravo sedanjega družbenega reda. Pri tem ni lahkega recepta, za začetek pa lahko kot posamezniki naredimo vsaj tri korake: 1) odklop od reaktivnih dnevnopolitičnih razprav na družabnih omrežjih, 2) učenje o zgodovinskih uspehih in porazih različnih prizadevanj za socializem in 3) iskanje smiselnih projektov, s katerimi lahko gradimo moč v lastnih okoljih in na svojem delovnem mestu. Vem, v času velikih predvolilnih obljub to ni najprivlačnejši program, gotovo pa je boljša poraba časa kot igranje generalov na facebooku.