Tisočstranska pesmarica

Zgodnje jutro je. Mesta se počasi, lenobno prebujajo – večina pravzaprav še spi –, on pa že sedi za mizo in tipka. Dan za dnem vestno oddela dve jutranji uri; največ tri, sicer delo ni kakovostno, nekaj najhujšega pa je naslednje jutro spet sesti k računalniku in ugotoviti, da je vse, kar si napisal, za odmet. Ni pisatelj, a njegovo delo ne zahteva nič manj pozornosti, natančnosti, jezikovne bravure in domišljije. Prevajalec je. V tem primeru Srečko Fišer, ki je v slovenščino nedavno prevedel celoten Canzoniere (Pesmarico), ustvarjalni vrhunec enega največjih pesnikov italijanske in evropske književnosti Francesca Petrarca. Poznamo ga tudi po prevodih Umberta Eca, Itala Calvina, Kazua Ishigura, Virginie Woolf, Samuela Becketta, Williama Shakespeara, Ernesta Hemingwaya in drugih. Ponaša se s Sovretovo nagrado, ki jo je dobil za prevoda izvrstnega Ishigurovega romana Ostanki dneva in V smrtni uri Williama Faulknerja, z Borštnikovo nagrado za prevod dramskega besedila Hamlet ter z Bevkovo nagrado za prevajalske dosežke.

In prav mogoče je, da bo kmalu spet ovenčan s kakšno. Kajti Canzoniere (gre za edninski, ne množinski samostalnik, kot kdo zmotno pomisli zaradi končnice -e) je vendarle nekaj drugačnega od vsega, kar je prevedel doslej. Gre za monumentalen projekt, ki skupno šteje 366 pesmi: 317 sonetov, 29 kancon, devet sekstin, sedem balad in štiri madrigale; v drugi polovici lanskega leta so v dveh knjigah, ki skupaj z opombami in spremno besedo štejeta okoli tisoč strani, izšle pri založbi Goga.

Canzoniere, ki vsebuje pesmi, nastale približno med letoma 1330 in 1370, spada med temeljna dela evropske književnosti in je tudi eden od vrhov ljubezenske lirike, ki je posebej pomemben tudi za Slovence, saj je izrazito vplival na Franceta Prešerna. Sonetov, posvečenih Primičevi Juliji, bržkone ne bi bilo v takšni obliki, če ne bi bilo Petrarca, čigar primarna pesniška oblika je bil prav sonet. Bil je celo izpopolnitelj te tedaj šele razvijajoče se pesniške oblike.

»Včasih mi kdo reče – dvajset let si delal na tem prevodu, to pa je veliko. A ne nazadnje je treba tudi v igranje inštrumenta ali kakšno drugo veščino vložiti lepo število ur.«

Eden prvih evropskih humanistov

Francesco Petrarca je bil pesnik, učenjak, eden prvih evropskih humanistov. Rojen je bil leta 1304 v toskanskem mestu Arezzo. Ker je bil njegov oče pravnik, je na očetovo željo tudi sam vpisal študij prava, čeprav ga to v resnici ni zanimalo. Že v zgodnji mladosti je namreč pokazal nadarjenost za literaturo: študiral je pesniške klasike in začel pesniti tudi sam. Njegov oče je poznal Danteja, sam pa se je kasneje spoprijateljil z Giovannijem Boccacciem, s katerim sta si redno dopisovala.

Po očetovi smrti je Petrarca opustil študij prava in se posvetil svojim strastem. Potoval je po Evropi kot eden prvih turistov, zbiral fragmente latinskih rokopisov in pripomogel k rekonstrukciji nekaterih antičnih del – odkril je denimo prej neznano zbirko Ciceronovih pisem. Večino svojih del je napisal prav v latinščini, poleg poezije tudi veliko študij, esejev in pisem. »Zdi se mi, da je šlo za zelo uravnovešenega človeka – ni bil kak boem, pač pa praktična osebnost, z nogami trdno na tleh,« pravi Srečko Fišer.

Ko je porabil vso dediščino, je postal duhovnik – le tako je namreč lahko prišel do denarja, da je lahko še naprej študiral latinsko književnost in pisal pesmi. Ni pa bil aktiven kot dušni pastir in tudi celibata ni spoštoval, saj je imel sina in hčer.

Umrl je leta 1374 pri 69 letih v kraju Arquà pri Padovi. V hiši, kjer je živel, je danes muzej, domačini pa so mu že leta 1870 poklonili tudi tako, da so kraj preimenovali v Arquà Petrarca.

Petrarca je že v svojem času zaslovel z epsko pesnitvijo v latinščini Afrika, v kateri opeva velikega rimskega generala Scipiona Afričana. A danes je najbolj znan po Triumfu, šestdelni pripovedni pesmi, v kateri so vidni vplivi Danteja, in Canzonieru, pesmarici, imenovani tudi Rerum vulgarium frammenta (Fragmenti vsakdanjih reči), zbirki 366 pesmi, ki je na novo opredelila ljubezensko liriko. Osrednja tema zbirke je pesnikova ljubezen do Laure. Svojo muzo naj bi leta 1327, ko je imel 23 let, na veliki petek zagledal v cerkvi v Avignonu. Šlo naj bi za poročeno žensko in mater, ni pa jasno, ali je sploh kdaj spregovoril z njo.

Tu se lahko spet navežemo na Prešerna: vprašanje je namreč, koliko je bila Prešernova Julija resnično dekle in koliko literarni konstrukt, muza po zgledu Petrarcove Laure – tudi zato, ker naj bi Julijo prav tako kot Petrarca Lauro srečal v cerkvi, in to na isti datum. »To je večna debata. Že pri Petrarcu si nekateri postavljajo vprašanje, ali je Lauro zares srečal na veliki petek, obstajajo izračuni, po katerih se to datumsko sploh ne izide,« pravi Srečko Fišer. »Nekateri gredo še korak dlje in pravijo, da Laura v resnici sploh ni obstajala (najbolj razširjena je sicer teorija, da naj bi šlo za Lauro de Noves, poročeno z grofom de Sadom, prednikom slovitega markiza de Sada, op. a.). Sam sicer mislim, da je – Petrarca je bil v poeziji resda velik frajer, a na tak način vseeno težko pišeš o ženski, ki ne obstaja. Razen če bi bil psiho (smeh), o čemer pa dvomim. Gotovo pa je v vsem skupaj nekaj pesniške svobode in to velja tudi za Prešerna. Za Primičevo Julijo vemo, da je res obstajala, da je romanca z njo pesniško oblikovana po vzoru Laure in Petrarca, pa ni dvoma.«

Dvajset let priprav

Tudi Petrarca so zaznamovali številni drugi pisci. V Canzonieru najdemo odmeve iz del antičnih avtorjev Ovidija, Vergilija, Horacija, Katula, Livija, Cicerona, Seneke Starejšega in Mlajšega; zaznamovan je tudi z referencami na provansalsko poezijo in svoje predhodnike v italijanskem pesništvu, sploh Danteja.

Kot prevajalec je moral Fišer kakopak (s)poznati vse ali pa vsaj večino avtorjev, ki so vplivali na Petrarca. »O takih rečeh je znanja zmeraj premalo, nekaj malega sem ga imel, nekaj sem ga zajemal. Žal nisem klasični filolog, tako da njegovih vplivov nisem mogel brati v izvirnikih. Množina komentarjev, analiz in znanja, zgoščenega okoli tako kanoniziranega dela, kot je Canzoniere, pa je včasih lahko tudi breme. Prevajanje je specifično delo. Bolj empirično kot analitično. Analiza sicer ne škodi, pa vendar ne sme zadušiti tistega, kar je primarni namen tega dela, to pa je delo na jeziku.« Vsaj z jezikom je imel pri Canzonieru srečo, kajti italijanščina nam je v pesniškem pogledu bliže kot denimo angleščina, iz katere je ravno tako ogromno prevajal – je izrazito samoglasniška, zvočna, tako kot slovenščina; medtem ko je angleščina bolj soglasniška.

Kljub vsemu pa se nikoli ni mogoče povsem izogniti neprevedljivim zagatam. Eno izmed njih v Canzonieru najdemo denimo v sonetih 196–198, ki jih v izvirniku povezuje incipit (začetna beseda) »l’aura«, sapa, ki hkrati pomeni muzino ime, a v slovenščino tega dvojnega pomena ni mogoče prenesti – »l’aura« je tako v Fišerjevem prevodu postala le »sapa«, »sapica« ali »dih«. »Na takšne primere naletiš skoraj vedno. S prakso sem se naučil, da se z njimi ne obremenjujem preveč. Ubijanje z vprašanjem, kako prevesti nekaj, kar je zares prevesti nemogoče, ni produktivno – bolje se je vprašati, na kakšen način boš zapeljal prevod, da bo učinkoval dobro in smiselno,« pove.

Prepričan je, da kot prevajalec včasih narediš manj škode, če neko stvar preprosto izpustiš. Če poskusiš nekaj na silo vriniti v prevod samo zato, da bi obdržal dvojni pomen ali besedno igro, se besedilo tam rado ustavi, ne steče. »Je pa zelo pomembno, da teče s svojim tokom, kajti če se bralec ustavi, začuti, da je nekaj narobe, s tem pa mu pravzaprav preusmeriš pozornost od besedila samega k težavi, ki si jo med prevajanjem imel.« Sam se pri prevajanju tudi izogiba primerjavam z ostalimi prevodi, »ker si s tem narediš več škode kot koristi«. Pri prevajanju Petrarca se po pomoč torej ni obračal k Andreju Capudru, Alojzu Gradniku in Cirilu Zlobcu, ki so pesnika prevajali že pred njim. V celoti smo imeli doslej sicer prevedene »le« Petrarcove sonete, ostalih pesmi pa bolj za vzorec. Posebna in zahtevna oblika je sekstina, saj nima rim. Popolnoma zvest poetični prevod v slovenščino je praktično nemogoč. Fišer si je tako kot prevajalec tu vzel kar največ svobode, sicer bi pesmi v obliki sekstin postale le besedna kombinatorika.

Sprva je načrtoval, da bo od Canzoniera prevedel le tisto, česar v slovenščini doslej še nismo imeli. Glede na zahtevnost besedil bi že to terjalo precej dela. »Zadevi sem se približeval počasi: tako zaradi volumna kot zaradi dejstva, da imam do Petrarca nekakšno strahospoštovanje. Prevajal sem Torquata Tassa in Michelangela, to je bilo na neki način približevanje Petrarcu. Ko je bil prvič govor o prevodu celotnega Canzoniera, sem rekel – ne, tega si ne upam. Z urednico Goge sva tehtala možnost, to, da se izda celoten Canzoniere, stari in novi prevodi skupaj. A bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da učinek ne bo dober, ker je pristop popolnoma drugačen.« Nazadnje je sklenil, da bo prevedel vse.

Strnjeno se je s Petrarcom ukvarjal kakih sedem let, njegovi prvi prevodi Petrarcovih pesmi pa so stari okoli dvajset let. »Včasih mi kdo reče – dvajset let si delal na tem prevodu, to pa je veliko. A meni se to ne zdi ne vem kako nenavadno, ne nazadnje je treba tudi v igranje inštrumenta ali kakšno drugo veščino vložiti lepo število ur. Sem pa hvaležen, da sem imel službo, ki mi je omogočala določeno mero svobode.

Nisem bil eksistencialno odvisen od honorarjev za prevode. Pri taki stvari sploh ne smeš šteti ur, to pa si lahko privoščiš le, če si v položaju, ko ti jih ni treba.« Fišer se je lani upokojil kot lektor novogoriškega gledališča, s čimer si je ob prevajanju služil kruh. Prevajati pa namerava, »dokler mu bo glava delala«, saj v tem poklicu, četudi je pogosto samoten in zahteva obilo samodiscipline, še vedno nadvse uživa.

Petrarca danes?

Posebej velja poudariti, da se je Fišer ob prevajanju trudil, da je Petrarca prestavil v današnji jezik. To pomeni, da bo sodobnemu bralcu ta poezija v novem prevodu bliže, kot mu je denimo Prešernova.

Pa vendar: je v Petrarcovih verzih (denimo Lepe oči so me zadele; in najhuje, / samo njih moč lahko zazdravi rane, / ne zel ne čarovnija, niti kamen, / ki z onkraj morja našega pripluje) še mogoče najti kaj relevantnega za današnji čas ali ga lahko beremo izključno kot dokument nekega obdobja? »Zgolj dokument nikakor. Stvar vendar lepo zveni, kajne?« odgovori Srečko Fišer. »Morda Petrarca res ni neposredno uporaben zgled za današnjega pesnika, a vedeti je treba, da je bil v svojem času izviren. Čeprav ni prvi na tak način pisal o ljubezni, pa je to doživljajsko noto nedosegljivo zniansiral. Če bi se danes našel kdo s takšnim pesniškim potencialom kot on, verjamem, da bi njegove pesmi, tudi o ljubezenski bolečini, še vedno dobro spregovorile. Je pa res, da ima ta komet vedno daljši rep in biti izviren ni zmeraj lažje.«

A če ne drugega, je dediščina Petrarca pri Slovencih – po Prešernovi zaslugi – vsaj pogosta uporaba soneta. Po njem so segali tudi modernistični pesniki, denimo Milan Jesih in celo Tomaž Šalamun. »V najsodobnejši poeziji, ki jo piše nova generacija pesnikov, se je sicer malo umaknil, kajti sonet je forma, ki kljub vsemu terja natančno oblikovanje, čas pa je kaotičen in ni najbolj naklonjen tovrstnemu izrazu. Vendar je, četudi ne v ospredju, še vedno navzoč. Forme se ves čas menjajo in vračajo in manevrski prostor sodobnega verza je zelo širok.«

Po Fišerjevem mnenju je klasično književnost, ne le Petrarca, še danes smiselno brati. Daje nam vpogled v miselnost izvirnih ustvarjalnih osebnosti, ki so našle svojo pot in izumile lasten izraz; skoznje pa tako rekoč mimogrede spoznamo tudi temelje naše kulture in civilizacije, kar je vse zelo dragoceno.

Pri tujih klasikih pa je pomembno tudi, da skrbimo za sodobne prevode: »Ni prav avtorja s prevodom na silo približevati današnjemu bralcu, a tudi brez potrebe oddaljevati ga je narobe. Največja kakovost besedila je, da je živo. In živo je lahko tudi besedilo iz preteklosti. Klasika ima to sposobnost, da spregovori vsem časom, in prevod ji daje priložnost, da spregovori v jeziku našega, današnjega.« 

Knjiga:
Petrarca: Canzoniere
Prevod: Srečko Fišer
Založba: Goga, 2021 (1060 strani)